Trovato a: http://www.osservatoriobalcani.org/article/articleview/10407/1/389>
Obmejne katedre
Osservatorio Balcani Dossier A est ovest Slovenščini
Data pubblicazione: 30.10.2008 17:42

Renzo Nicolini - foto di Andrea Pandini
Intervju z Renzom Nicolinijem: poučuje v Trstu in v istrskih Bujah in s privilegiranega položaja opazuje razvojne težnje šolskega sistema vzdolž meje, ki se je v zadnjih letih dokaj spremenil.
Renzo Nicolini je profesor matematike in fizike. Uči v Trstu in v istrskih Bujah. Poleg tega je podpredsednik tržaškega krožka “Istria” in je poldrugo leto član upravnega sveta in vodstvenega organa Ljudske univerze v Trstu, ki je od italijanskega Ministrstva za zunanje zadeve prejelo zadolžitev za upravljanje podpornih skladov za italijansko manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem. Nicolini poudarja, da so vse tri vloge skladne in težijo k skupnemu interesu do italijanske manjšine zunaj državnih meja in večkulturnih značilnosti območja, kjer živi.

Kako to, da ste za poučevanje izbrali istrske Buje?

Skoraj po naključju. Petnajst let od tega sem iskal delovno mesto kot profesor. Bilo je leta 1993, ko je Jugoslavija razpadala. Mnogi predavatelji so bežali iz Hrvaške in šole italijanske manjšine so potrebovale osebje. Pozneje sem začel poučevati tudi v Trstu, Bujam pa se nisem nikoli hotel odreči.

Bili ste na privilegiranem položaju, ki vam je omogočil opazovanje velikih sprememb, ki jih je bilo zadnjih petnajst let deležno to obmejno območje...

Da, imel sem se možnost ukvarjati s primerjalno pedagogiko. Na tej in oni strani meje sem bil priča spremembam pri dijakih, ki je bil v Istri radikalnejši: na začetku sem učil mlade, ki so večji del svojega otroštva preživeli v socialistični Jugoslaviji, danes učim mlade letnikov 1992 in 1993, ki so se torej rodili, ko Jugoslavije več ni bilo.

Katere spremembe so najbolj očitne?

V zadnjih letih beležim, da so se dijaki iz Buj nekoliko “potržačanili”, saj podcenjujejo pomen šole kot sredstva za kulturni napredek in družbeno uveljavitev.

Ali se je znanje italijanščine izboljšalo?

Naša manjšina je vedno gledala italijansko televizijo. Televizija je bila temeljni medij za ohranjevanje jezika na tem območju. Pozneje se je tudi povečala mobilnost, prišlo je do gospodarske rasti, danes so možnosti za izmenjave vse večje. Ne gre zanemariti, da se večina dijakov, ki nadaljuje študij, odpravi v Trst, kar je dodatno pripomoglo k boljšemu znanju italijanskega jezika.

Kako pa so tržaški dijaki doživeli dogodke, povezane s širitvijo Evropske unije, in posledice, ki jih je to povzročilo na tem območju?

To je trn v peti, ki ga po mojem mnenju ni opaziti le pri mladih. Vse, kar se je dogajalo zadnja leta, v tržaškem okolju ni privedlo do večjih sprememb. Le redki se spominjajo, da danes obstajata Slovenija in Hrvaška, in ne več Jugoslavija...

Ali ni dovolj radovednosti za to, kar se dogaja “na oni strani”?

Sodeloval sem pri projektu, ki je predvideval pobratenja šol. Tedaj sem prvič zaznal močan občutek soudeleženosti tržaških dijakov in presenečenje pri odkrivanju območja, za katerega so mislili, da je oddaljeno, tako prostorsko kot kulturno. Iz tega je mogoče sklepati nekaj preprostega: če bi nam uspelo mladim pogosteje pokazati, kaj obstaja onstran, in bi skupaj ugotavljali, kaj je mogoče storiti, bi stvari bolje napredovale. Politika ni do sedaj nudila nikakršne pomoči, saj je izkoriščala zidove in pregrade, namesto da bi razmišljala o njihovem rušenju. To je realnost; ne vem, kako je drugod, v Trstu pa je tako.

Ali se število podobnih izmenjav veča?

Žal so to redki in dokaj osamljeni primeri… Obstajajo na primer dejavnosti krožka Istria, v katerega sem včlanjen; to združenje je nastalo pred 25 leti v odgovor eksodusu, vendar ga je ustanovila skupina oseb, ki na svet istrskih Italijanov gleda z drugačnega stališča. Bili smo deležni kritik predvsem iz političnih krogov, od kogar je želel pretrgati veze z italijansko manjšino in z vsem, kar je ostalo na oni strani: ta odnos seveda vpliva na vzpostavljanje stikov med obema obmejnima območjema.

Ali obstajajo razlike v odnosih do slovenskega in hrvaškega območja Istre?

Velike razlike. Na to je vplivala predvsem slovenska manjšina v Italiji: dejavna, ustvarjalna in po mojem mnenju tudi izredno inteligentna v svojem delovanju, predvsem po razpadu Jugoslavije. Znašli so se in poiskali različne načine, da so vzpostavili stike z matično domovino, ne da bi pri tem Italijo zapostavili. Na vse načine so se trudili, da bi vzpostavili stike med šolami slovenske manjšine v Italiji ter slovenske večine in italijanske manjšine v Sloveniji. Tega na Hrvaškem ni bilo, saj v Italiji ne obstaja hrvaška manjšina, ki bi imela enako pomembno vlogo.

Ali menite, da je znak odprtosti slovenske manjšine tudi v tem, da se vse več italijanskih dijakov vpisuje v slovenske šole v Italiji?

Danes, glede na stopnjo avtonomnosti, ki ga je deležno šolstvo, vsaka šola izvaja neke vrste “akcijo za pridobivanje strank” med mladimi. Letos sem v mestu prvič opazil letake in plakate, s katerimi so slovenske šole vabile študente k vpisu. To je seveda posledica upada števila vpisanih, s katerim se soočajo, vendar je obenem znak odpiranja do večine: povezano je tudi z dejstvom, da je Slovenija postala članica EU in zaradi tega manjšina čuti večjo varnost. Simetrično se to dogaja tudi onstran meje: v italijanskih šolah v Sloveniji in na Hrvaškem je že navada, da se vanje vpisujejo mladi iz večinskega deleža prebivalstva.

Zadnje mesece je bilo govora o padcu meje med Italijo in Slovenijo na pretek, veliko manj pa o dejstvu, da se je ta meja od vključitve Slovenije v schengensko območje dejansko premaknila južneje, tako da še bolj kot prej ločuje Istro od zahoda...

Za mlade iz Buj, kot tudi za Istrane na splošno, je to zelo občuten problem. V preteklosti so bili prebivalci tega obmejnega območja deležni določenih privilegijev: na mejnem prehodu je bilo dovolj pokazati že zgodovinsko prepustnico, ki je dokazovala, da ima oseba stalno prebivališče na tistem območju, in je omogočala prečkanje meje tudi na maloobmejnih prehodih. Danes ni več tako, treba je pokazati osebno izkaznico in ožigosati kartonček. Prebivalci hrvaškega dela Istre so dejansko postali neevropski državljani. Mladi iz Buj prihajajo v Trst zaradi študija, v kino ali po nakupih, zelo pogosto z avtobusom. To, da morajo po vrsti izstopiti iz avtobusa, pokazati dokumente, odpirati torbice in podobno, povzroča psihološke posledice glede doživljanja območja, ki je prej bilo bolj enotno. Žal ne gre le za birokratske zaplete.