Balcani Cooperazione Osservatorio Caucaso
martedě 07 aprile 2020 01:56

 

Ločnice, meje in mostovi

11.09.2008    scrive Davide Sighele
Melita Richter
Intervju z Melito Richter, sociologinjo in kulturno posrednico, ki se je v teh letih ukvarjala s številnimi projekti o mejah med Italijo in Balkanom, v katerih so imeli glavno vlogo dijaki drugostopenjskih šol.
Lahko bi rekli, da ste veliko časa preživeli na mejnih prehodih, ki so ločevali območja severnega Jadrana…

Med Zagrebom in Trstom potujem od mladih let. Moj fant je bil Tržačan in trinajst let sem stalno potovala med tema dvema mestoma. Meja med Italijo in tedanjo Jugoslavijo je v resnici delovala kot pogonska sila. Seveda je bilo vse odvisno tudi od političnih faz v odnosih med dvema državama, vendar je na splošno bilo mnogo izmenjav, komunikacija je bila nepretrgana, paradoksalno je bilo tedaj več avtobusov, ki so povezovali Trst in Zagreb, kot jih je danes.

Kaj se spreminja sedaj, ko je mogoče prečkati mejo brez dokumentov?

S tega vidika ne zaznavam velikih sprememb v primerjavi s preteklostjo, morda zato, ker je bila po mojem ta meja od nekdaj zelo prepustna. Po Videmskem sporazumu, ki je spodbudil čezmejno gibanje, je leta 1976 prečkalo mejo 40 milijonov oseb, od tega 19 milijonov s prepustnico, ostalih 21 milijonov pa s potnim listom.

Slovenski sociolog Božo Repe je učinkovito opisal te množice, ki so prihajale v Trst. Spominja se, da je 29. novembra, ko se je praznovalo dan republike SFRJ, v dveh dneh prišlo v Trst 250 tisoč oseb. V jugoslovanskem imaginariju je Trst ostal mesto nakupov in nešteto karikatur pripoveduje o avtobusih, ki so peljali sem, o prevoženih stvareh, ki so jih ljudje puščali za seboj, o umetnosti prikrivanja blaga, da bi se izognili pregledom jugoslovanskih carinikov ob vrnitvi proti domu.

Danes vendarle zaznavam širšo kulturno odprtost, vse več del avtorjev iz naših koncev je prevedenih v druge jezike. Zanimanja je več in v tem prostoru se oblikuje novo, pomembno vzdušje.

Ali bodo ta leta omogočila Trstu, da ponovno doživi svojo večkulturno identiteto in jo na novo interpretira?

Večkulturnost Trsta se pogosto poudarja. Gre za zgodovinsko značilnost, seveda pomembno, ki pa se je delno spremenila v mit. Če analiziramo, kaj resnično pomeni ta večkulturnost, je opaziti, da se omenja vedno iste avtorje, ki so nedvomno pomembni, medtem ko se ne namenja pozornosti drugim intelektualcem iz območja Balkana, ki so živeli tukaj in so mestu veliko prispevali, kot sta na primer Ivo Andrić ali Dositej Obradović. Med razlogi za to je žal vojna iz devetdesetih let. Pogled je še vedno uprt proti zahodu, medtem ko je vzhodna kultura zelo marginalizirana.

Kot sem že povedala, navsezadnje le beležim, da se stvari spreminjajo. Med pomembnimi pobudami sta na primer filmski festival Alpe Adria, ki vsako leto v mesto pripelje številne avtorje iz vzhodnoevropskih držav, in dnevi, posvečeni Fulviu Tomizzi: srečanja, konference in seminarji, ki potekajo v Trstu, Sloveniji in na Hrvaškem, omogočajo premoščanje meja in združevanje tega dejansko enotnega območja, kar je tudi Tomizza zasledoval tako v svojih knjigah kot v življenju.

Leta 2004 ste vodili projekt za drugostopenjske šole, osredotočen prav na temo meje...
Naslov projekta je bil “Raccontare il confine - Pripovedovati o meji”. Sodelovale so slovenske in italijanske drugostopenjske šole iz Gorice, licej iz Tržiča in gimnazija iz Nove Gorice. Dijaki so se udeleževali seminarjev, se srečevali in pisali o svojih razmišljanjih v zvezi s tem zgodovinskim trenutkom pristopa Slovenije k Evropski uniji.

Izkušnja je bila pomembna, saj ni bilo nikakršne retorike. Posamezni dijaki so izrazili svoja mnenja in skrbi: slovenski na primer niso prikrivali strahu zaradi majhne države, Slovenije, ki je vstopala v veliko Evropsko unijo. Spraševali so se, ali bo v tem okviru res lahko ohranila določeno moč, ali ji bo uspelo ohraniti svojo kulturno identiteto. Na račun Evrope in njene prihodnosti je bilo tudi več kritik; dijaki so se spraševali, ali je unija le ekonomska, ali ni morda evropski sen le prevara... Poleg tega so razmišljali o odnosih med italijansko in slovensko skupnostjo in o načinih za premoščanje očitno še prisotnih težav. Odgovorili so si, da sta pri tem najpomembnejša vzajemni stik in dialog.

Iz nekaterih besedil jasno izhaja pluralna identiteta prebivalcev tega območja. Ali mladi to doživljajo kot bogastvo ali je vzrok za dezorientiranost?

Pluralno identiteto mladi pogosto doživljajo kot dezorientativno. Za preprečevanje tega občutka mora širše kulturno okolje, predvsem šola, pluralnost upoštevati kot vrednoto. Ne moremo misliti, da je različnost avtomatsko vrednota, zato je treba z mladimi te teme obravnavati, kar bo morda omogočilo premoščanje delitev, ki so pri starejših generacijah še prisotne.

Prav starejše osebe so glavni akterji dela, pripravljenega z dijakinjami drugostopenjskih šol, ki je izšlo leta 2008, ...

Uvodno besedilo publikacije
Naslov projekta je zgovoren: "Od meja do mostov". Gre za meje in mostove med državami in med generacijami. S tem projektom, ki ga je podprlo krščansko združenje za mednarodno sodelovanje ACCRI, je skupina dijakinj izvedla intervjuje s svojimi starimi mamami in zbrala številna pričevanja žensk iz obmejnega območja, v Trstu in preko meje. Prenašanje znanja in izkušenj med starejšimi in mlajšimi, ki je v družinah redkost, je omogočilo ohranitev pomembnega kulturnega bogastva.

Zbrali smo 42 intervjujev glasov, ki so izstopili iz temačne zgodovinske sence prve svetovne vojne, fašizma, druge svetovne vojne in povojnih let. Pripovedovanja nudijo izzive za zgodovinsko in sociološko analizo, vendar je po mojem mnenju najpomembnejše, da je te ženske prvič v njihovem življenju kdo spraševal o njihovi preteklosti: pridobili smo jasen obris življenja mladih žena, deklic, zaljubljenih deklet, njihovih idealov, knjig, ki so jih brale, njihovih poročnih doživetij in predmetov, ki so jih skozi čas nosile s seboj.

Ali vas je presenetilo ugotoviti, da so bile dijakinje sposobne zbrati intervjuje s tako razsežnimi temami in do take poglobitve?

Z intervjujem se vzpostavi odnos z intervjuvancem, saj ni anketa, ni neosebni sociološki instrument. Bili smo na privilegiranem položaju, ker je odnos med dekleti in njihovimi starimi mamami že obstajal. Stare mame so doživele pripovedovanje svojega življenja vnukinjam zelo spodbudno.

Nekatere so se nedvomno tudi samocenzurirale, na določenih točkah je na primer dijakinja zabeležila “babica mi ni povedala vsega, ker tega ni mogla storiti, jaz pa nisem hotela spraševati o tako bolečih spominih”, vendar je normalno, da se to dogaja.

Naj dodam, da je bilo sodelovanje s profesorji temeljnega pomena, saj so oni teoretični okvir projekta preoblikovali tako, da so dijakinjam dodelili nalogo vzpostavitve odnosa s starimi mamami, kar je preprečilo, da bi se projekt prelevil v zgolj boleče vdiranje v njihovo zasebno življenje.

La sezione AestOvest è realizzata grazie al supporto della DG cultura, programma 'Europa per i cittadini' dell'Unione Europea
This web-section is supported by the 'Europe and Citizens' Progamme of the EU Education and Culture DG