Premoščanje delitve: Gorica in Nova Gorica (I)

“Kdor zatrjuje, da padec meje za Gorico ni povzročil nikakršne spremembe, naj vpraša, ali je to res, tiste prebivalce, ki jim je meja prečkala domove in zemljišča, ali je tekla kar sredi domačega vrta”. Tako se je izrazil Marko Marinčič, pokrajinski odbornik v Gorici, v zvezi z razširjenim mnenjem, da so dogodki z dne 21. decembra 2007, torej dokončna ukinitev meje med Italijo in Slovenijo zaradi vstopa mlade države v schengensko območje, povzročili le komaj zaznavne spremembe za to mesto, ki ga je predolga leta ločevala nenaravna meja.

Prevladuje namreč težnja k poudarjanju, da je to konec koncev bila še za časa Jugoslavije najbolj odprta meja vzdolž železne zavese. Poleg tega je od razglasitve samostojnosti Slovenije leta 1991, predvsem pa po njenem vstopu v EU 1. maja 2004, ta meja v bistvu dovoljevala prosti prehod, vsaj za obmejne izmenjave.

Gorica in Nova Gorica sta torej prevzeli vlogo simbola evropske integracije in premoščanja pregrad. Tudi s strateškega vidika sta se postavili kot prostor združevanja in izmenjave ne le med dvema mestoma ali državama, temveč med dvema svetovoma, ki sta si v preteklosti nasprotovala.

Posebnega pomena je dejstvo, da je bil 1. maja 2004 za slavljenje vstopa Slovenije v EU izbran ravno Trg Združene Evrope in da je bila skupna uradna slovesnost, ob prisotnosti tedanjega predsednika Evropske komisije Romana Prodija, prirejena prav med Gorico in Novo Gorico. S tedanjim simboličnim sporočilom so želeli mesto, ki ga je toliko let ločevala meja, postaviti kot idealno izhodišče za gradnjo enotne Evrope, v kateri bi se lahko končno združili njeni dve identiteti, vzhodna in zahodna.

Z dokončno ukinitvijo meddržavne ločnice se je spremenil sam pojem meje. To ni bila zgolj črta, ki so jo zaznamovali mednarodni sporazumi in politično administrativni odnosi, temveč so vzdolž nje skoraj neznatni vsakdanji zgibi tudi krepili odnose med osebami, kot tudi med njimi in urbanim prostorom. Danes upoštevamo Gorico in Novo Gorico kot območje eksperimentiranja in sodelovanja, referenčno točko za presojanje dejanske uspešnosti čezmejnih izmenjav.

Protislovno idealni zanos za sodelovanje in združevanje Gorice in Nove Gorice zdel večji, ko je meja še obstajala. V preteklih letih sta bila namreč zagon in prizadevanje za izkoriščanje mejne črte kot dragocenega resursa veliko bolj očitna in izrazita. Gorico so dogodki iz leta 1989 skoraj presenetili, zato ji ni uspelo kapitalizirati tistega, kar je v preteklih desetletjih ustvarila, kot tudi ne spremeniti velikih zamisli v konkretne projekte. “Kot da bi Gorica v resici potrebovala mejo”

S tega vidika je zanimivo zabeležiti, da se je v spomin Goričanov močno vtisnil 1. maj 2004, medtem ko je 21. december 2007 šel mimo skoraj neopažen. Čeprav je od dokončne ukinitve mejnih prehodov preteklo že nekaj mesecev, občini še nista priredili nič skupnega, da bi zabeležili ta zgodovinski trenutek. Vsi se spominjajo rušenja zidu, ki je delil Trg Združene Evrope/Piazza Transalpina, in njegovega preoblikovanja v mozaik, s katerim smo slavili premostitev meje in vstop Slovenije v EU. Nasprotno pa ob širitvi schengenskega območja nihče ni čutil potrebe, da bi dogodek zabeležil z enako pomembno proslavo.

Te ugotovitve potrjujejo splošni občutek, ki izhaja iz opazovanja goriškega območja, kjer se je protislovno idealni zanos za sodelovanje in združevanje Gorice in Nove Gorice zdel večji, ko je meja še obstajala. V preteklih letih sta bila namreč zagon in prizadevanje za izkoriščanje mejne črte kot dragocenega resursa veliko bolj očitna in izrazita.

Gorica je v šestdesetih letih zelo intuitivno uveljavljala svoj avantgardni položaj pri vzpostavljanju stikov z Vzhodno Evropo. Bila je neposredni sogovornik tistih, ki so v sosednji Jugoslaviji iskali dialog in skupno pot, ki se je začenjala pri Novi Gorici. Za premoščanje tiste meje, ki se je mnogim zdela nenaravna, je bilo torej temeljnega pomena izjemno obdobje prvih poskusov gradnje skupne vizije prihodnosti: obdobje razsvetljenih županov, kot sta bila Štrukelj in Martina, obdobje ustanovitve pomembnih kulturnih in znanstvenih centrov v Gorici (na primer Študijski center - Centro Studi Rizzati, Institut za srednjeevropska kulturna srečanja - Istituto per gli Incontri Culturali Mitteleuropei, Institut za mednarodno sociologijo - Istituto di Sociologia Internazionale itd.) in idej pomembnih osebnosti, kot je bil na primer Darko Bratina, ki se je v sodelovanju z drugimi trudil za kulturno in človeško združitev mesta.

Gorico so dogodki iz leta 1989 skoraj presenetili, zato ji ni uspelo kapitalizirati tistega, kar je v preteklih desetletjih ustvarila, kot tudi ne spremeniti velikih zamisli v konkretne projekte. “Kot da bi Gorica v resici potrebovala mejo”, pravi Marco Grusovin z Instituta za srednjeevropska kulturna srečanja. Pogovori, opazovanja in srečanja izrazito kažejo na obstoj dvojnega procesa, vzporednega in komplementarnega, zaradi katerega se potreba po sodelovanju šibi. Sodelovanje in dialog sta bila do nedavnega nujno potrebna za uspešno povezovanje urbanih prostorov, vzpostavljanje občutka skupne pripadnosti in vzdrževanje čustvenih odnosov, danes pa pozornost do čezmejnih zadev upada prav z izgovorom, da meja, ki je ni več, ni več problem. Ob tem se tukajšnje krajevne ustanove na rast mlade Slovenije in na splošno povečano globalno gospodarsko konkurenčnost prednostno odzivajo s tekmovalnim duhom, namesto da bi uveljavljale sodelovalni pristop. V tej viziji razvoja se žal državne, pravne in gospodarske razlike raje upošteva kot orodja, s katerimi vsak individualno razpolaga za doseganje lastnega napredka.

Tako ideja “združenega mesta”, ki se je začela uveljavljati v devetdesetih letih prav v nasprotju z “razdeljenim mestom”, ni privedla do dokončne uresničitve projektov, za katere smo po osamosvojitvi Slovenije, in še posebej po 1. maju 2004, pričakovali nemoteni potek.

Konec leta 2002 je uvedba čezmejne mestne prometne povezave zbudila velika upanja v zvezi z realizacijo drugih podobnih projektov za skupne mestne storitve, v resnici pa ostaja ta prometna linija edini otipljiv element možnega procesa integracije med Gorico in Novo Gorico.

Najbolj preseneča “retorika čezmejnega sodelovanja”, tako značilna za obe mesti, zaradi katere žal to široko priznano načelo prepogosto ostaja zgolj na papirju. Niti promocija pomembnih dogodkov, na primer srečanja 40 županov obmejnih občin ali sestave Goriškega sporazuma (v katerem je za obmejna mesta določen posebni status), ni privedla do pomembnejših rezultatov, saj je vse ostalo na ravni izjav o namerah. Enako velja tudi za Čezmejno zavezo (o kateri bomo spregovorili v enem naslednjih člankov), na podlagi katere naj bi se z vzajemno izmenjavo in skupnim načrtovanjem posegov in storitev pospešilo integracijo med obmejnimi prebivalci in torej povečalo prehodnost meje. Čeprav so pobude, uresničene s podporo politik skupnosti in prispevkov iz evropskih skladov, dejansko pozitivni dosežki, si ne moremo privoščiti, da bi to ostala edina sredstva za uveljavljanje skupne politike.

Vzrokov za občutek, da čezmejno sodelovanje nazaduje, namesto da bi napredovalo, je več. Kot smo že zapisali, nekateri menijo, da močno izostrena gospodarska konkurenca spodbuja pretirani individualizem namesto vzajemnosti, na Goriškem pa lahko to privede do nizkotnega protagonizma posameznikov, ki bi lahko skalil ne le mednarodne in čezmejne odnose, temveč tudi ravnovesje med notranjepolitičnimi organi (na primer med Občino in Pokrajino Gorica ali med Gorico in Tržičem).

V Novi Gorici pripravljajo velike načrte, ki jasno odražajo težnjo k razvoju avtonomnih pobud za ločeno uveljavljanje atraktivnosti posameznih krajev. Med te projekte spadata na primer trenutno ustavljena zamisel o velikanski novi igralnici, ki je družba Hit nikakor ne namerava opustiti, ali načrt za Letalski muzej, ki predvideva izgradnjo orjaške piramide (najvišje na svetu, pravijo 1 cm višje od Keopsove) z zabavnim parkom (pokritem in na prostem), oddelkom za fitness in prostori za Univerzo. V zvezi s tem projektom je Pokrajina Gorica podala le neuradno mnenje, čeprav je vsem jasno, da bi realizacija tega načrta znatno vplivala na širše čezmejno območje.

Nekateri trdijo, da ima pri tem pomembno vlogo kulturni dejavnik, ki ga ni mogoče spregledati. Po eni strani gre za politično-administrativno kulturo, ki nima prave strateške vizije in torej napreduje brez jasno zastavljenih dolgoročnih ciljev. O tej vrzeli zgovorno priča prisotnost kar treh univerz v Gorici (med temi je tudi novogoriška), ki pa delujejo popolnoma ločeno ena od druge. Po drugi strani gre za politično-strankarsko kulturo, zaradi katere si še danes uprave nasprotnih taborov med seboj ne priznavajo pozitivne valence uresničenih projektov. Zaradi tega so bile na primer za proslavljanje 1. maja v Gorici izbrane različne zbirne točke (Rožna dolina, Trg Združene Evrope), kot da bi imele pomen izključno za določeno politično stran, ne pa za celotno skupnost.

Kulturni problem je obenem tudi generacijski in motivacijski. Gorica se je v letih velikega kulturnega razcveta in sodelovanja sklicevala na osebnosti iz bivše Jugoslavije in nekaterih drugih držav bivšega sovjetskega bloka, ki so tedaj predstavljale specifično zgodovinsko stvarnost, danes pa so v nekem smislu zastarele. Vrednost njihovih idej seveda ostaja, vendar so tedanji vzorniki danes simboli obdobja, ki pripada preteklosti. Potrebni so novi sogovorniki, ki bi znali ustrezno zastopati novo družbo in tolmačiti dejavnike spreminjanja. Gorica in Nova Gorica potrebujeta inovativne kulturne osebnosti, potencialne nove sogovornike pa je treba iskati v novih omrežjih, saj se ti danes ozirajo tudi na druge svetove, bolj oddaljene, globalne.

Po dokončni ukinitvi meje je učinkovito upravljanje življenja na Goriškem mogoče samo ob uravnovešenem prizadevanju tako za vsakdanje, lokalno spodbujanje sožitja in občutka skupne pripadnosti kot za združeno vključevanje v širša omrežja, ki presegajo zgolj krajevno razsežnost in pomenijo idealno nadaljevanje bogate zgodovinske tradicije goriškega čezmejnega sodelovanja. Ideja o vmesni Evropi, če želimo uporabiti izraz, ki je tako pri srcu našemu Observatoriju, je morda tista osnova, iz katere je mogoče črpati novo moč, da se postavimo po robu pretiranemu iskanju novega, zaradi katerega smo stalno v vrtincu in si ne vzamemo časa za razmislek. Samo tako bomo izpodrinili strahove, ki jih je padec meje prinesel s seboj.

Realistično in pragmatično lahko zatrdimo, da je “čezmejnost” dobra zamisel, če se ne prelevi v absolutistični dogmatizem. Naj povzamem z besedami Igorja Komela iz Kulturnega doma:“Če je Gorica nezanimiva za Italijo in Nova Gorica ni posebej zanimiva za Slovenijo, sta lahko združeni Gorica in Nova Gorica zanimivi za Evropo.”