Premoščanje delitve: Gorica in Nova Gorica (II)

Preberi prvi članek o Gorici in Novi Gorici

Gorica, ura je 8.35: iz Intermodalnega potniškega centra (trga nasproti železniške postaje) odpelje prva dnevna vožnja mednarodne mestne linije, krajevnega javnega linijskega prevoza, ki povezuje Gorico in Novo Gorico desetkrat dnevno. Potnikov ni veliko (pravijo mi, da je vselej tako), ker v resnici še ni velikih potreb, zaradi katerih bi se morali ljudje voziti iz enega mesta v drugo, kot tudi ne prebivalcev in delavcev, ki bi preživljali svoj vsakdan med dvema mestoma.

Kljub temu vsi priznavajo simbolični pomen te linije, saj pelje skozi obe mesti, povezuje železniški postaji in prečka mejni prehod San Gabriele/Erjavčeva ulica, ki je bil ob prvi uvedbi te storitve med letoma 2002 in 2003 še zunanja meja EU. Na inovativno storitev sta Gorica in Nova Gorica utemeljeno ponosni, predvsem ker je sad dejanskega, popolnoma uravnoteženega sodelovanja: mednarodno linijo sta namreč skupaj uvedli italijanski APT in slovenski Avrigo, nosilca licence za javni krajevni prevoz v Italiji in Sloveniji. Vsako podjetje redno izvaja polovico prevozov. Kot predpisujejo mednarodni sporazumi, obstaja za uporabo te linije omejitev: kdor vstopi v Italiji, lahko izstopi samo v Sloveniji, in nasprotno. S tem naj bi preprečili konkurenco in križanje z ostalimi prevoznimi storitvami obeh mest. Kljub vsemu so “prehodi” med enim mestom in drugim in skupno doživljanje urbanega prostora res zanimiv napredek.

“Čezmejni avtobus” je torej najbolj opazen znak zasledovanja integracije, premoščanja meja in spodbujanja nastanka “združenega mesta”. Kljub temu mnogi trdijo, da je to še danes edini konkretni premik v primerjavi s preteklostjo, medtem ko so številna pričakovanja ostala vsaj delno neizpolnjena.

Izgubljene priložnosti

V dokumentih, govorih, političnih programih in upravnih načrtih je “retorike čezmejnega sodelovanja” na pretek, če pa bi prebivalci lahko ocenili integracijo na osnovi skupnih javnih storitev in njihove kakovosti, mnenja ne bi bila navdušujoča. Nekaj pomembnih pobud je res bilo, vendar so s časom izgubile dinamičnost, namesto da bi napredovale.

Leta 1998 je bila osnovana “Čezmejna zaveza”, pozneje preimenovana v “Protokol o sodelovanju”, stalno omizje čezmejnega sodelovanja za skupno in integrirano promocijo razvoja območja. Protokol naj bi deloval kot usklajevalno omizje za harmonizacijo predpisov, izmenjavo izkušenj in administrativnih dobrih praks, usklajevanje razvoja in upravljanje storitev v skupnem interesu.

Protokol, ki ga izmenično vodijo posamezni podpisniki, je učinkovito zaživel v prvih letih obstoja, v naslednjih fazah pa je izgubil zagon. Do tega je nedvomno prišlo zaradi nekaterih organizacijskih težav in šibkih operativnih struktur nekaterih organov, nenazadnje pa zaradi nekaterih administrativno-političnih izbir (občine na primer predajajo naloge svojim komisijam in tehničnim omizjem). Zato je Protokol trenutno skoraj nedejaven.

Čezmejna zaveza med Gorico in Novo Gorico

Protokol, ki ga izmenično vodijo posamezni podpisniki, je učinkovito zaživel v prvih letih obstoja, v naslednjih fazah pa je izgubil zagon. Do tega je nedvomno prišlo zaradi nekaterih organizacijskih težav in šibkih operativnih struktur nekaterih organov, nenazadnje pa zaradi nekaterih administrativno-političnih izbir (občine na primer predajajo naloge svojim komisijam in tehničnim omizjem). Zato je Protokol trenutno skoraj nedejaven.

Protokol dokazuje, da je bilo pobud več, nekaterih tudi izrazito pozitivnih, vendar so se prepogosto ustavile pri formalnih predstavitvah; konkretne strateške vizije, ki bi upoštevala goriško območje kot enotni sistem, so bile prešibke. Dokaz za to je tudi zamrznitev čezmejne spletne strani o sodelovanju med tremi občinskimi upravami Gorice, Nove Gorice in Šempetra-Vrtojbe. Spletna stran Nolimesgo, ki je nastala ob vstopu Slovenije v EU, bi morala biti spletno izložbeno okence o sodelovanju in čezmejnih dejavnostih, vendar je bila zadnjič posodobljena 21. maja 2007. Dejstvo, da je v tej naši komunikacijski dobi še vedno dostopna, vendar ustavljena in brez posodobitev, kot pravo zapuščeno ozemlje, jasno kaže na vse manjše zanimanje.

Čeprav usklajevalni organi obstajajo, je pri uresničevanje skupnih pobud še vedno nešteto težav; naj omenimo, na primer, čezmejni sistem za čiščenje odpadnih voda: zamisel je zaradi finančnih in birokratskih težav že propadla in sistem je Slovenija zgradila sama, med Vrtojbo in Mirno, da bi se prilagodila evropskim standardom.

Dodatni primer, ki ga pogosto navajajo kot izgubljeno priložnost, je integracija bolnišnic v Gorici in Šempetru v okviru projekta “Zdravstveno varstvo brez meja”. Za bolnišnici, ki sta ena od druge oddaljeni manj kot tristo metrov, je bilo vloženih veliko število najrazličnejših predlogov za skupno ponudbo storitev in struktur, uresničenega pa je bilo res malo. Tudi o tem obstajajo različna stališča: nekateri poudarjajo pomanjkanje politične volje, drugi birokratske, zakonske in praktične težave; nekateri menijo, da bi bilo vlaganje izjemnih količin javnih sredstev v ta projekt neprimerno: raje naj se poskrbi za racionalizacijo ponudbe zdravstvenih storitev, saj je nedaleč tudi bolnišnica v Tržiču.

Prav primer integracije zdravstvenih storitev vodi k drugi ugotovitvi: konec koncev se pobude in projekte izvaja skoraj izključno z evropskimi finančnimi sredstvi. Kjer obstajajo denarna sredstva evropskih razpisov in programov Skupnosti, tam se razvijajo konkretni projekti.

Premoščanje evropskih meja

Sredstva iz evropskih skladov so utrla pot integraciji ponudbe dveh bolnišnic s projektom podjetja za zdravstvene storitve A.S.S. Isontina in Šempetrske bolnišnice, izpeljanega v okviru programa pobude Skupnosti Interreg Slovenija – Italija 2000-2006. Pred nekaj tedni so bili med predstavitvijo rezultatov deležni poudarka dialog med slovenskimi in italijanskimi zdravniki in začetek postopkov za oblikovanje čezmejnega sklopa uporabnikov. Namen projekta, seveda z evropskimi sredstvi, je razviti program do leta 2013, da bo vsakemu prebivalcu omogočen lažji dostop do struktur sosednje države, kar bi res pomenilo dejansko integracijo storitev.

Ocena čezmejnega sodelovanja za uveljavljanje storitev in javnih programskih politik med Gorico in Novo Gorico, kot tudi ugotavljanje upoštevanih smernic in uresničenih projektov, sta torej mogoča predvsem na podlagi evropskih projektov, v prvi vrsti tistih iz programa Interreg. Šibkost celotnega programa Interreg za obdobje 2000-2006 je v tem, da je večina projektov predvidevala študije, analize, raziskave ali študije uresničljivosti, medtem ko je le v redkih primerih prišlo do uresničenja idejnih zasnov. To težavo bo najverjetneje mogoče premostiti z novimi finančnimi sredstvi, ki jih EU namerava dodeliti področjem, kjer so potrebni konkretnejši rezultati. Upamo, da to velja tudi za Goriško.

Sredstva iz evropskih skladov so v preteklih letih omogočila izvedbo pomembnih pobud za Gorico in Novo Gorico. Med temi je vredno omeniti predvsem naslednje: projekta za načrtovanje in analizo razvojnih območnih teženj v širši integrirani perspektivi (Transland in Transplan); projekte, namenjene kmetijski dejavnosti in vrednotenju tipičnih proizvodov (n.pr. projekt Valopt, ki je zajemal široko območje med Krasom in Brdi, uresničen s podporo Pokrajine Trst in Gozdarskega Inštituta Slovenije); infrastrukturne naložbe v obnovo nekaterih zgradb in tržnic (projekt TIPINET) za trženje teh proizvodov. V Gorici žal obnovljeno območje tržnice še ni bilo ustrezno predano namenu. Naj omenimo tudi izgradnjo kolesarskih prog in mreže kolesarskih poti, med katerimi je proga Soča, ki teče od izvira do izliva in prečka mejo v Gorici, in še ustanovitev Goriške muzejske mreže.

S temi evropskimi programi, ki so se zaključili pred kratkim, so bile na predelih Krasa, kjer je vihrala prva svetovna vojna, urejene Poti miru oziroma Parco della memoria , vendar so doslej obnovili le nekaj strelskih jarkov, staro pokopališče in nekatere steze. Z novimi evropskimi sredstvi bo tema spominskih krajev prve svetovne vojne med Sočo in Krasom nadalje razvita z obnovo čezmejnih stez, saj glavni cilj ostaja vrednotenje območja v perspektivi trajnostnega razvoja.

Nova finančna sredstva Evropske unije bodo namenjena utrjevanju že sproženih procesov; namen je dopolniti in okrepiti nekatere posege, predvsem pa uresničiti vse več pobud, ki bi res lahko smiselno ovrednotile enotno in združeno območje.
Okolje in turizem bosta osrednji področji vrednotenja obmejnega pasu za večanje njegove atraktivnosti, na primer z vzpostavitvijo trajnostnih in kakovostnih sistemov kmetovanja in s promocijo mreže turističnih kmetij. Glede na prednostne cilje EU bodo z evropskimi razpisi sproženi tudi projekti, povezani s podnebnimi vprašanji.

Za okoljsko področje so že vzpostavljena nekatera tehnična omizja za sodelovanje, na primer omizje upravnih organov Posočja, za pripravo načrta za soško porečje. V skladu z evropskimi politikami za čezmejne hidrološke bazene je to omizje dejavno na treh specifičnih področjih: onesnaženje, spremljanje in nadzorovanje, preprečevanje nezgod; vodni tokovi in njihovo upravljanje (hidroelektrična energija, namakanje, turistično-zabavno področje…); načrtovalna dejavnost vzdolž rečne osi.

Trenutno poteka uspešen dialog med italijanskimi in slovenskimi organi tudi na logističnem področju, v okviru projekta Goriške pokrajine “Sistema”, študije o logističnem potencialu Posočja. Nekateri si prizadevajo za ustanovitev Agencije za logistiko, pri kateri bi sodelovali organi obeh držav.

Če upoštevamo to zadnjo projektno idejo in ta kratek, ne docela izčrpen pregled sodelovanj, ki jih omogočajo evropska sredstva, je mogoče zatrditi, da dialoga ne primanjkuje, vendar so za “združeno mesto” v tej novi fazi potrebni konkretni rezultati, ki bi podali občutek skupne vizije pripadnosti, skupnega razvoja in uporabe urbanih prostorov.

Za konec naj povzamemo naslov članka Nicoloja Fornasirja, ki je pred kratkim izšel v reviji Iniziativa Isontina: “Po praznovanju nas čaka še veliko dela”.