Paolo Rumiz, il Piccolo, 28. marca 2008.

Spoštovani predsednik, sedaj, ko ste tudi vi obiskali mejo s svečanim črnim plaščem, vam bi želel zastaviti preprosto vprašanje. Lahko bi ga zastavil tudi otrok, če bi pogledal zemljevid. Kako to, da se je na severu Evropska unija razširila za več kot tisoč kilometrov, tukaj pa za borih trideset? Če iz tržaške obale gledate proti morju, boste preko Miljskega in Koprskega zaliva opazili zvonik na vrhu rta. To je piranska cerkev, v Sloveniji. Tako: tam se konča EU.

Malo dalje je že Hrvaška, torej svet, ki ne pripada EU. Dobro premislite: medtem ko lahko Nemec potuje brez potnega lista skoraj do Sankt Peterburga, se moramo mi sprijazniti s pregledi že tik pred Istro. Medtem ko je sever v doto dobil Poljsko in baltske republike, ima Italija tukaj samo deželo Liliputancev - Slovenijo, z dvema milijonoma prebivalcev. Ravno toliko kot pekinška četrt. Dozdeva se, da noče nihče opaziti tega neravnovesja, ki teče skozi Trst.

Vsekakor se boste brez dvoma spomnili, da je severno Evropo delila železna zavesa. Tista prava, z volčjaki, Voposi, Check-pointom Charlie in španskimi jezdeci. Tukaj pa je vse teklo kot po maslu: najbolj odprta meja s komunističnim svetom, križarjenja z jadrnicami po dalmatinskih otokih, nakupi preko meje brez vsakršne skrbi zaradi pregledov, igralnice, v katerih je tisoče Italijanov puščalo velike vsote denarja brez pritožb. Meja je postala šala, še pesmi so pisali o njej.

Vi ste doma v južni Italiji, spoštovani predsednik, zato morda nimate posluha za naše soglasnike in za naše proparoksitone besede z naglasom na predpredzadnjem zlogu, vseeno pa vam bom eno izgovoril; nanaša se na dokument za prehod meje obmejnih prebivalcev: prepustnica. Pesem je pravila tako: “Dvigni nogo Marica, pokaži mi prepustnico, če je ožigosana pošlji jo v Novo Gorico". Spomnim se je, ker med slavljenjem zadnje širitve Evropske unije proti vzhodu prepogosto pozabljamo, da smo bili tukaj, drugače kot v Nemčiji, že krepko razširjeni.

V tem trenutku pa postaja vprašanje bolj ostro. Ne nanaša se na Trst, temveč na Italijo. Kako to, da je Evropa osvojila toliko življenjskega prostora ravno na zemlji Velikega mraza, v Sredozemlju –
torej prav tam, kjer je obstajal potencial za veliko širitev – pa je ostala ustavljena? Mislili boste: kaj pa me sprašuje ta gospod, ali ne ve, da je na jugovzhodu Balkan? Če izvzamemo Čečenijo, je res ali ne, da je tam potekala edina evropska vojna po letu 1945?

Seveda je res. Poznam balkansko nestabilnost, tam sem preživel velik del svojega profesionalnega življenja. Tržaški dnevnik “Il Piccolo” je bil tam, v prvih vrstah; svojo pravico do obveščanja je izvajal vse do konca, ko so se trenja premaknila proti jugu, proti Kosovu in Albaniji. “Kriv je Balkan”: vsa italijanska politika ima ta pripravljeni odgovor, ki je, konec koncev, tudi najlažji. Ni odvisno od nas, temveč od Slovanov, če je združene Evrope konec malo dlje od Krasa.

Ni odvisno od nas, mi pravijo z visokih ravni, če Italija ni prisotna na Balkanu, če železniški koridor številka pet (tisti, ki pelje do Kijeva) ni prispel še niti do Trsta, če je že v Kopru trgovska prisotnost Nemcev in srednjeevropskih znamk nepopisno večja od naše. Ni odvisno od nas, če Srbija postaja Putinova fevdalna posest, če je Jadransko morje prosto dostopno mafijcem, če je Bosna še danes nekakšen vmesni prostor, v katerem se lahko pripeti karkoli, in če o žgočih temah zadnjega povojnega obdobja še ni soglasja, ker še niso dostopni vsi arhivi. Odvisno je od slovanskih narodov, pravijo v Rimu.

Tako kot leta 1914, ko je prišlo do atentata v Sarajevu, nas hočejo tudi danes prepričati, da zlo prihaja iz tistih nemirnih območij. Iz tega sledi izgovor, da je naša Ostpolitik (Vzhodna politika) storila vse, kar je bilo v njenih močeh. Več ni bilo mogoče.

No, jaz mislim, da stvari res niso tako preproste. Preden zvalimo krivdo na druge, bi morali pretehtati, koliko smo krivi sami. Brskati bi morali po svojem spominu. In prav spomin je ključna tema. Vem, da kdor to pravi, ni posebno priljubljen. Vendar pa, če je Nemčiji uspelo doseči velikansko širitev veliko čez črto Odra-Nisa, se je to zgodilo tudi zato, ker je priznala svojo zgodovinsko odgovornost, in s tem priznanjem je njena zunanja politika postala lahkotnejša in manj dvoumna.

V Italiji do tega ni prišlo. Italija se še zmeraj pretvarja, da nikoli ni bila fašistična, čeprav je bila; še vedno se obnaša, kot da bi vojno zmagala, medtem ko jo je izgubila, in izgubila jo je prav na teh ozemljih. Nemčija svoje dneve spomina doživlja kot dneve odgovornosti in kesanja. Mi tega ne delamo. Holokavst? Zanj so krivi Nemci. Fojbe? Krivi so Slovani. Vselej sami sebi odpuščamo, po stari shemi “Italijani, dobri ljudje”.

In vendar vemo, da svari niso take, kot jih opisujemo. Tako k uničenju Judov kot k tragediji fojb so veliko prispevali tudi mnogi Italijani in o tem priča zgodovina tega ozemlja. Tukaj so preizkušali politiko rasizma: spreminjali so priimke in obmejne prebivalce prisilili, da so pogoltnili svoj materni jezik. Tukaj so se na fojbe sklicevali, da bi kaznovali sovražnike ljudstva, in prvič je to storil Ducejev minister, zelo tržaški Giuseppe Cobolli Gigli.

Prav tukaj v Trstu, točno sedemdeset let od tega, je Mussolini razglasil rasistične zakone, tukaj so Jude izgnali iz šol, univerz, zavarovalnih in pomorskih družb. Tukaj je bilo postavljeno taborišče smrti in razna koncentracijska taborišča, v katerih je umrlo tisoče ljudi. Mi pa smo bili le dobri ljudje in Etiopija to potrjuje.

Zakaj se o tem tako malo govori? Zakaj stalno oživljamo tragedije iz leta 1945, kot da bi nastale iz niča? Kdo se res želi spominjati obletnice državne sramote, ko se je prav v Trstu začelo preganjanje Judov in Slovanov na našem ozemlju? Odgovor ni pretežek.

V grdi zgodbi, pri kateri imajo velike odgovornosti tako italijanski fašisti kot komunisti, v zgodbi, v kateri so krivde v prvi vrsti politične, je za preveliko število ljudi ugodno, da se dogodke iz druge svetovne vojne tolmači samo kot etnične spore. Misel “Mi dobri, oni hudobni,” je idealen način, ki omogoča, da se izognemo poštenemu prebiranju naših arhivov.

S pristankom zavezniških sil se je Italija izognila svojemu Nürnbergu. Prav zaradi tega pa danes nima potrebnega ugleda, da bi sosede prosila, naj prečistijo svoj spomin. To je tisti element, ki duši našo zunanjo politiko. To pogrešano priznanje, ki polni s strupom mejne odnose in večkrat povzroči, da je politično vzdušje Julijske krajine neznosno.

Vsi vedo, da so se zaradi nevarnosti, ki so jo predstavljale Titove sile na meji leta 1945, tudi najhujši fašisti lahko na novo predstavili kot domoljubi. Tako je vse prekrila tančica pozabe. Vendar zakaj se danes, šestdeset let pozneje, o tem ne govori? To se dogaja, ker niti levica ne želi, da bi se spominjali časov, ko je bila italijanska Komunistična partija pripravljena žrtvovati Trst in ga pokloniti tovarišu Titu brez večjih pomislekov.

Tako je med dvema bivšima orjakoma iz časov totalitarizma prišlo do izmenjave: molk o fašizmu, v zameno pa molk o komunizmu. Na tistem srečanju, ki je potekalo deset let od tega v gledališču Verdi v Trstu, Luciano Violante in Gianfranco Fini nista sklenila samo sporazuma o medsebojnem priznanju.

Ali je res mogoče, da ima tako nesnoven dejavnik tolikšen vpliv? In še kako. Iz katerega drugega razloga pa naj bi potem izhajale težave, ki preprečujejo, da bi pristanišča v Trstu, Kopru in na Reki delovala kot enoten sistem? In zakaj je bil padec meje lanskega 20. decembra za Trst pravi udarec, ne pa nova priložnost? In še, zakaj je bilo, medtem ko je Slovenija praznovala svoj sprejem med zvezdice na evropski zastavi, v Gorici – v nasprotju z Novo Gorico, kjer so se veselili kot v Las Vegasu – vzdušje bolj otožno kot v Vzhodni Nemčiji? Zakaj drugega, če ne zaradi te težke dediščine, ki se je zarila v spomin?

Iz teh razlogov bo dan spomina še naprej vsako leto na novo obujal trenja s sosedi. Tudi leta 2009, pripravljen sem na stavo, bodo v Zagrebu razburjeni, ker se obnašamo, kot da smo nedolžni. Ta zanetena iskra je tudi tista, ki ovira gospodarsko sodelovanje, zaradi katere ostaja Jadransko morje drugorazredno, peti koridor pa nikakor ne more postati projekt, kaj šele, da bi ga uresničili. Spoštovani predsednik, ta mikro-širitev Unije preko Trsta in dnevi spomina (jaz bi jim pa rekel dnevi samoodpuščanja), ki jih vi overjate s svojo ugledno navzočnostjo, so močno povezani.

Potrebujete protidokaz? Vprašajmo se, kako je Berlinu uspelo ponovno vzpostaviti dialog in nato tudi gospodarsko prodreti v državo – Poljsko –, v kateri so Nemci pobili milijone ljudi, začenši z Judi. To je bilo mogoče, ker je Nemčija priznala svojo krivdo, brez izgovorov. In to je storila kljub temu, da bi lahko upravičeno zahtevala svoje povračilo, saj so bili milijoni beguncev (pozor, govorimo o milijonih, ne o nekaj sto tisočih, in odpeljali so jih s plombiranimi vagoni, tistimi, ki so jih uporabljali v Auschwitzu!) izgnani iz baltskih ozemelj samo zato, ker so bili nemškega rodu.

Berlin je opravil izbiro. Priznal je svojo politično krivdo. «Mesch, keine Schuld, Bomben sind nicht genug gefallen», so leta 1945, ko so padale zavezniške bombe, pravili Nemci, osupli nad tistim, kar so storili. Človek, nobenega odpuščanja ni; bomb je padlo že dovolj. Že tedaj je spomin postajal odgovornost in kesanje.

Danes se sinovi in vnuki tistih beguncev, ki so kljub doživetim krivicam imeli dovolj poguma, da so priznali to neizmerno kolektivno krivdo, vračajo na Poljsko, brez posebnih proslav in političnih razglasov. Mnogi vodijo mešane družbe s sinovi tistih, ki so jih na smrt sovražili. Naši begunci, potem ko so jih uporabili za volilne namene, pa se ne vračajo; še več: nikoli niso bili priča rešitvi nobene od njihovih težav.

Le redke zanima, da bi jih resnično rešili, saj je na ta način mogoče zunanjo politiko naše države obdržati v šahu v nedogled.