Povojni čas ob meji

Tullia Catalan, Giulio Mellinato, Raoul Pupo, Marta Verginella


»Na ozemljih, kjer meja pomeni most. Delitve in sodelovanje na mejnem območju med Italijo in Jugoslavijo po II. svetovni vojni (1945-1965)« je naslov raziskave, ki se je začela z analizo zapletenega vozla Julijske krajine in ustreznega zgodovinopisnega pregleda. Če hočemo danes oceniti prehojeno pot, je primerno, da se najprej navežemo prav na to analizo. Takrat smo napisali, »da se je od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja na valu političnih sprememb, ki jih je sprožil konec nasprotij med Vzhodom in Zahodom, zelo uveljavila volja, da nemirno zgodovino vzhodne italijanske meje rešimo dolgotrajne zasenčenosti. Ta zgodovina je bistvenega pomena za ponovno presojo narodne zgodovine in identitete v postfašističnem obdobju. Pozornost italijanskih preučevalcev se je osredotočila predvsem na nekatere posebne probleme iz vojnega in povojnega obdobja, in sicer na fojbe v Julijski krajini in na množični odhod Istranov. Oba problema sta bila že obširno raziskana.«

Treba je reči, da se je to neravnovesje v zadnjih letih nekoliko omililo, zlasti zaradi novih zgodovinopisnih ugotovitev ob praznovanju 50-letnice vrnitve Italije v Trst1. Kljub temu pa nekateri drugi problemi ostajajo nerešeni oziroma se jih sploh nismo lotili; zlasti manjka splošni skupni oris, da bi lahko razumeli bistvene poteze zgodovinskega dogajanja, ki ima zelo izvirne značilnosti. Povezovalni člen različnih izkušenj prebivalstva predvojne Julijske krajine, v slovenščini Primorske, lahko označimo s pojmom »razdeljeno ozemlje«, ki je v ospredju obravnave pričujočega raziskovalnega projekta.

La pubblicazione in versione pdf

O razdeljenem ozemlju govorimo predvsem zato, ker je po vojni to območje pripadalo različnim državnim tvorbam in je nekaj časa tudi ostalo v neke vrste državnem limbu, v Svobodnem tržaškem ozemlju. Razdeljeno ozemlje tudi zato, ker so se ločnicam na zemljepisnih kartah pridružile tudi ločnice ob ponovnem državnem razkosanju in ob pojavljanju nekdanjih ideoloških razhajanj, ki so jih krepila nasprotja svetovne in hladne vojne. Izostrile pa so se tudi nove ločnice, na primer v tedanji istrski družbi, v kateri je prišlo do navpičnega preloma. Ta je privedel do izgona italijanske narodnostne skupnosti z ozemlja, ki je na podlagi raznih pravnih naslovov prešlo pod Jugoslavijo. Delitve na teritoriju in v družbeni stvarnosti torej. Mnogi Istrani so na primer zbežali iz svojih rojstnih krajev, ki so ostali onstran nove meje, in se naselili v tržaški in goriški pokrajini ter zelo spremenili tukajšnji družbeni in narodnostni sestav. In to se je dogajalo v času, ko so zaradi težavnega ponovnega vključevanja Trsta v italijansko gospodarsko stvarnost novi prišleki in tukajšnji državljani, med katerimi so bili mladi ljudje s tržaškega in goriškega podeželja, začeli migrirati preko oceana, kar se pred tem ni dogajalo.

Zaradi takšnega prepletanja razmer je na raziskovalni ravni težko predlagati neko študijo povojnega obdobja na italijansko jugoslovanski meji, ki bi dogajanje v mejah italijanske države ločila od dogajanja na območjih, ki so prešla pod jugoslovansko upravo in kasneje pod suverenost Jugoslavije. Na ravni institucij ter političnega in gospodarskega sistema sta se zgodovinska pogleda ločila že spomladi leta 1945, na ravni družbene zgodovine pa se prelom ni izčrpal v nekaj mesecih ali letih, temveč je šlo za dolgotrajen proces, ki se je razvlekel tja do druge polovice petdesetih let prejšnjega stoletja. V tem procesu so se več kot v enem desetletju razvneli raznoliki dejavniki, ki so v družbi Julijske krajine povzročili globoke razpoke, ki so delovale pretežno po principu narodnostnih razlik. Leta 1945 se tak razplet zaradi trenutnega zmagoslavja v ideološkem in razrednem spajanju nikakor ni zdel sam po sebi umeven. Kasneje se je ta družba s težavo oblikovala v dve ločeni družbi, ki sta bili zelo različni od prejšnje, čeprav vsaka v drugačni meri. Nazadanje so mednarodna politika in medsebojni interesi privedli ti dve družbi do dialoga.

Torej to ni bil nenadni prelom, ampak dolgotrajna ločitev. Proces se ni še niti končal, ko je kaj kmalu po letu 1954 na obeh straneh meje dozorela zavest, da bo težko zagovarjati novo razmejitev, ki bi takoj povzročila zlom na celotnem območju, razen če ne bo mogoče čim bolj omiliti posledice, ki bi jih delitev med državama imela na krajevno družbeno stvarnost. V tem kontekstu je nastal pojem »meja – most«, ki lahko povezuje različno, a obenem sorodno državno, narodnostno in gospodarsko stvarnost. To je bil verjetno najbolj zanimiv dosežek, ki je dozorel v povojni krajevni politični kulturi, in bil obenem uvod v čas čezmejnega sodelovanja.

Raziskovalni projekt naj bi torej obnovil bistvene poteze takšnega prehoda, a le če bi enotno upošteval in zaobjel celoten teritorij, študijo pa naj bi izpeljali skupaj z raziskovalnimi središči Republike Slovenije. Na italijanski strani naj bi raziskave obravnavale celotni obmejni pas med Italijo in Slovenijo v tržaški in goriški pokrajini, ki ju obmejne spremembe in njihov ustrezni razvoj neposredno zadevajo. Raziskava naj bi zaobjela tudi Nadiške doline v videmski pokrajini, s čimer bi vzpostavili prvo koristno primerjavo s kakim drugim obmejnim področjem, ki ima podobne probleme. Vendar se zaradi pomanjkanja raziskovalcev to ni zgodilo.

Zaradi časovnih in resursnih omejitev smo v raziskavi dali prednost nekaterim strateškim temam v zvezi z vlogo vojaških uprav, ustanavljanjem novih političnih sistemov, gospodarsko obnovo in kulturnimi problemi ob meji. Italijanska stran je določila, da bo raziskava zajela čas do ustanovitve avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine, to je do takrat, ko se je stanje nainstitucionalni in politični ravni po vojni popolnoma »normaliziralo«. Glede na takšno časovno zamejitev pa je bil obseg tem, ki naj bi jih obravnavali ex novo, med raziskavo osredotočen na fazo »izrednega stanja«, ki se je vleklo tja do leta 1954. Analizo popolne vključitve obmejnih ozemelj v italijansko in jugoslovansko stvarnost bomo obravnavali kdaj drugič.

Takšni so bili torej naši vsebinski nameni, glede zgodovinopisne zasnove pa smo najprej razčlenili različna razdobja italijanskega, slovenskega in jugoslovanskega zgodovinopisja glede vprašanja meje v Julijski krajini. Vse historiografije so v preteklosti v različnih obdobjih in oblikah skušale okrepiti povezanost in celovitost države ter so si predvsem prizadevale, da bi legitimirale »pravično« pripadnost obmejne dežele. Na obeh straneh meje je »zgodovinopisna dediščina« dolgo gojila etnocentrične predsodke in krepila prav tiste pregrade, ki so jih zgodovinarji teoretično želeli razumeti, če že ne porušiti. Kljub večdesetletnemu italijansko-slovenskemu zgodovinopisnemu dialogu pa se narodnostno in avtoreferenčno gledanje na obmejno zgodovino ne zdi končano. Sproščeno zgodovinopisno razpravljanje, ki bi lahko prispevalo k skupni zgodovini obmejnega območja in vsebovalo mnoštvo pogledov, se stežka uresničuje. Do skupnega gledanja lahko pride samo na osnovi presojanja, ki ne pozna omahovanja: prvič, o interpretaciji in doslej obojestransko široko sprejetih zamislih; drugič, o zgodovinopisnih postopkih, ki ne preučujejo enih v odnosu do drugih, ampak jih presojajo predvsem v njihovih medsebojnih odnosih, vplivih in povezavah. Zdi se, da sedanji izziv obmejnega zgodovinopisja prekinja enorazsežnostno in poenostavljeno pričakovanje, ki zgodovinsko stvarnost prikazuje homogeno tudi takrat, ko to ni ali ni bila.

Projekt »Na ozemljih, kjer meja pomeni most«, se je torej vključil v poskuse italijanskih in slovenskih zgodovinarjev, da bi nadaljevali po novi poti, ki naj bi presegla sicer dragocene rezultate, dosežene s soočanjem med različnimi historiografijami, kot se je uresničilo v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja v mešani slovensko-italijanski kulturnozgodovinski komisiji.
Končni cilj novega obdobja preučevanja, ki sta ga začeli obe strani ob meji, je ravno preseganje paradigme nacionalne zgodovine ter usmeritev k novemu postnacionalnemu zgodovinopisju. Rezultat nas ne čaka za vogalom, saj je kulturne in izobraževalne vplive ter miselne vzorce iz nedavne preteklosti težko odpraviti, tudi ko to želimo, toda edina možna pot je skupno raziskovanje, ki glede obdelave upošteva občutljivost in časovne roke vsakogar.

Tako so pri projektu sodelovali italijanski in slovenski strokovnjaki ter državljani, ki so aktivni v najpomembnejših znanstvenih in zgodovinskih obmejnih ustanovah. Prizadevali so si za dejansko raziskovalno sodelovanje, in sicer od iskanja sodelavcev, tem in virov pa do sestavljanja sklepnih poročil. Po eni strani je bil ta načrt lažji zaradi številnih in tesnih osebnih stikov, ki so jih mnogi raziskovalci že v preteklosti navezali med sabo, kakor tudi zaradi stične vloge med obema historiografijama, ki jo že od nekdaj opravlja Deželni inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja v Furlaniji-Julijski krajini. Po drugi strani pa nekatere strukturne napake v programu Interreg IIIA/Phare CBC Italija-Slovenija (neusklajene raziskave, ki sta jih financirali Italija in Slovenija, ter omejitve, ki so bile postavljene slovenskim raziskovalcem pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo) niso dopuščale, da bi se potenciali projekta polno razvili. Na osnovi nekaterih štipendij različnega trajanja je bilo v raziskavo mogoče vključiti skupino mladih in obetajočih italijanskih in slovenskih strokovnjakov, ki so v nekaterih primerih dokazali, da so sposobni pripraviti zelo inovativne prispevke.

Kar zadeva metodo dela, je bila velika skrb posvečena pridobivanju novih zgodovinskih virov. Z raziskavami je dejansko bilo mogoče najti in delno ponovno pridobiti zelo obsežno gradivo ne samo v krajevnih, ampak zlasti v nekaterih državnih in mednarodnih arhivih. Naj navedemo samo najpomembnejše: arhiv Zavezniške nadzorne komisije, ki je shranjen v mikrofilmski obliki v Osrednjem državnem arhivu v Rimu, arhiv Evropske organizacije za gospodarsko sodelovanje, ki ga hranijo v Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah, Državni arhiv v Londonu in Washingtonu; pa še nekatere dokumente Organizacije Združenih narodov za pomoč in obnovo UNRRA za Italijo, ki jih hranijo v fondu Ferruccio Parri Državnega inštituta za zgodovino osvobodilnega gibanja v Italiji. Na dan je prišlo izjemno bogato dokumentarno gradivo, ki je bilo za potrebe tukaj objavljenih razprav samo deloma obdelano, bo pa lahko osnova za številne prihodnje raziskave.

Drugi vidik, za katerega je bilo v fazi projektiranja posebno dobro poskrbljeno, je bila primerjava razmer, ki so nastale na območjih angloameriške, italijanske in jugoslovanske uprave. Zaradi dejansko različnega položaja v Italiji in Sloveniji ter dejanske razpoložljivosti raziskovalcev takšna primerjava ni bila vselej mogoča. Če se je bilo na nekaterih raziskovalnih področjih (uprava, gospodarstvo in politika) mogoče soočati tudi na metodološki ravni, je bilo na nekaterih drugih, kot na primer na kulturnem in družbenem področju, opaziti večje težave, čeprav lahko ugotavljamo nekatere prve poskuse poglobljenih raziskav.

Med raziskavo je vsak sektor samostojno opravljal svoje delo, ki ga je usmerjal znanstveni odbor strokovnjakov. Slednje so določile vse znanstvene institucije, ki so pristopile k projektom. Na občasnih skupnih preverjanjih so primerjali rezultate in pojasnjevalne hipoteze. Nato so skušali skupne presoje povezati v več splošnejših vprašanj, kot so: obdobja periodizacije, pojem pomoči in njegovi številni odkloni v coni A in B, razni politični načrti, obseg direct rule, pojav novega rodoljubja itd. Med triletnim delom so bili organizirani nekateri nadaljevalni seminarji, na katere so bili povabljeni italijanski in slovenski strokovnjaki, ki sicer niso sodelovali pri projektu, a so dali dragocen prispevek k razpravi. Povabljeni so bili tudi zgodovinarji iz drugih dežel, kar je omogočilo seznanitev z drugačnimi stvarnostmi, ki pa jih lahko primerjamo z razmerami v Julijski krajini, na primer s stvarnostjo v Gornjem Poadižju/Južni Tirolski in v povojni Avstriji. Sredi februarja leta 2006, ko je bil projekt na pol poti, je Anna Maria Vinci organizirala posvet, na katerem so sodelovali razpravljavci, ki niso bili udeleženi pri projektu. Posvet je bil pomembna etapa preverjanja in je dal nov zagon skupnemu delu.

Kljub veliki zavzetosti v tem triletju so številne teme ostale še neraziskane ravno zato, ker se je povojna zgodovina Julijske krajine, če jo preučujemo z metodološko strogostjo, izkazala za v marsičem neznano morje z redkimi jasnimi pronicanji na površje. Naj navedemo samo nekaj najpomembnejših primerov: nerazvozlani so ostali pomembni vozli, kot je vloga Cerkve pri politični in družbeni obnovi, organiziranost dela, ali pa kočljivo in še vedno sporno vprašanje vključevanja julijskih in dalmatinskih beguncev v krajevno stvarnost, oblike modernizacije, ki so se je lotile jugoslovanske oblasti v urbanih središčih na obmejnem območju.

Če naj naredimo prvi obračun, je treba takoj povedati, da so tu predlagani prispevki samo prvi del izsledkov tega projekta. Stlačiti izsledke poglobljenih in razčlenjenih raziskav na primerno število strani – upoštevati je tudi treba, da je publikacija dvojezična – ni bilo enostavno. Bralec bo imel pred seboj le prvo raziskavo vprašanj, ki jih bomo poglobili v naslednjih publikacijah in bodo obravnavale različne vidike povojne zgodovine na čezmejnem območju.

Na splošno lahko rečemo, da se je obravnava velikega števila tematik izkazala za dokaj naporno in je pokazala neenakomerne rezultate, kar se sicer pogosto dogaja pri zelo številnih raziskovalnih skupinah. Bralec bo zlahka ugotovil, da se v razpravah včasih pojavijo interpretativne domneve, ki bi jih bilo treba še poglobiti zato, da bi se izognili besedišču in sodbam, iz katerih še danes pronicajo odmevi nekdanjega narodnostnega konflikta, ki je desetletja vplival na obe historiografiji.

Bistveni napredek je bil narejen glede ponovne obdelave značilnih vidikov političnega sistema v Trstu in glede organiziranja političnih strank, gospodarskega in političnega upravljanja z zavezniško pomočjo, raznih vidikov povezanih z osebjem, ki ga je organizirala Zavezniška vojaška uprava, pa tudi glede razvoja trga delovne sile. Nekatere razprave – teh je na žalost manj, kot je bilo predvideno – obravnavajo upravne in gospodarske vidike tržiškega in goriškega območja, ki jih bomo v nadaljevanju raziskave razširili še na druga področja. Ravno tako pomembni in upoštevanja vredni so prispevki slovenskih kolegov o političnem, gospodarskem in družbenem razvoju na območju tedanje cone B.

Čeprav se je izpeljava projekta šele začela, lahko na osnovi dosedanjih raziskav povemo nekaj o doseženih rezultatih. V prvi vrsti nam je širok obseg raziskav omogočil, da smo ugotovili nemalo medsebojnih povezav med ravnanjem vladajočih in pričakovanji vladanih. V coni A je Zavezniška vojaška uprava pokazala, da nikakor ni neobčutljiva za nasvete in predloge krajevnih krogov. Tem je v več primerih uspelo spremeniti začetno politično linijo Angloamerič anov, ki so jo izdelali doma ali v drugih italijanskih krajih, ter jo v bistvu navezali na krajevne izkušnje. Te izkušnje, ki so imele pomembne posledice zlasti v gospodarstvu, pa tudi v politiki in družbi, so se le deloma združevale z modeli, razširjenimi drugod po Italiji. Medsebojni vplivi so po eni strani zavirali nove težnje, ki so jih v začetku sprožili zavezniki, po drugi pa so potrjevali krajevne posebnosti v primerjavi z ostalo Italijo in ohranili do petdesetih let prejšnjega stoletja gospodarski sistem, ki je bil v nekaterih svojih temeljnih sestavinah že zastarel.

Sicer pa tudi prve raziskave o coni B potrjujejo pomembnost povezav med krajevnim okoljem in jugoslovansko vojaško upravo. Ta je bila v primerjavi z angloameriško seveda bliže stvarnosti, ki jo je upravljala. Prve čase so bila nekatera njena stališča tuja krajevnim potrebam (kot v primeru ribogojništva), kasneje pa je spremenila začetno zasnovo in poskrbela za celotno preureditev območja pod svojo upravo. Investirala je znatna sredstva (ne samo gospodarska), da bi ponovno pridobila soglasje vsaj tistega dela prebivalstva, ki je bil politično bliže Jugoslaviji.

Poleg tega se je ob več priložnostih pokazalo, da je bilo leta 1947, zlasti v času od februarja do septembra, načrtovanje v coni A zelo pomembno. V omenjenih mesecih je pozornost pritegovala določitev meje, dobršen del moči, ki so jih načrtovali glavni akterji, pa se je zgostil v času od podpisa mirovne pogodbe z Italijo do njene uresničitve. Ker Svobodno tržaško ozemlje ni zaživelo, je bil velik del tedanjih naporov zaman, saj so se v pričakovanju dokončne rešitve tega vprašanja razvodeneli v več začasnih ukrepov. Toda tedanje navdušenje za načrte priča, da so protagonisti zelo jasno presojali položaj in pokazali voljo po prenovi, ki se je v tržaški družbi tako razširila, da je za sabo potegnila tudi zavezniško upravo.

V tesni povezavi z ravnokar povedanim je treba reči, da so bile odločitve Zavezniške vojaške uprave kratkoročne, saj je bila ta uprava v primežu negotovosti glede prihodnje ureditve obeh con in zahtev krajevnega prebivalstva, ki jih je pogosto znalo izraziti le v nejasni in protislovni obliki. Politični dialektiki se v obeh conah ni uspelo izraziti s sredstvi predstavniške demokracije (v coni A do leta 1949). Ker ni bilo ustreznih možnosti, ki bi omogočale strnitev dogovorjenih zahtev, so uporabljali alternativne možnosti, ki niso bile institucionalne, a so koreninile v tradiciji političnega delovanja, kot so nastopi na trgih, razne oblike propagande, časnikarska polemika in demonstracije. Zaradi tega se je politično razpravljanje zelo razdrobilo in nikakor ni prihajalo do medsebojnega komuniciranja. Ker naj bi uprava v coni A predvidoma trajala kratek čas, so zavezniki uvajali kompromise, ki so jih sami označevali z besedami »današnje rešitve, jutrišnji problemi«. Rekli smo, da so to prvi izsledki te raziskave, ki pa so tudi pomembni namigi za prihodnje.

Pot bo še dolga, toda naredili smo pomemben korak naprej, zlasti glede sodelovanja in soočanja. Sklepni posvet maja leta 2007 v Trstu in Kopru je bil nedvoumni dokaz, da je treba nadaljevati na obnovljenih osnovah sodelovanja in skupno načrtovati prihodnje raziskave. Čedalje bolj nujno je, da popolnoma presežemo nacionalno profilirane historiografije, ki skušajo zgodovinarjem zastirati pogled in jim preprečevati, da bi radovedno opazovali izkušnje drugih in se z njimi lahko tudi strinjali.

(Prevedel Marijan Bajc)


———————————
1 Glej razpravo v: A. Verrocchio (ur.), Trieste tra ricostruzione e ritorno all’Italia (1945-1954), Irsml Fvg-Comune di Trieste, Trst 2004, v La città reale. Economia, società e vita quotidiana a Trieste 1945-1954, Comune di Trieste, Trst 2004