Gorica 1945

Radi objavljamo to zanimivo pričevanje, ki je po svoje značilno za goriški prostor, kjer so se vselej prepletale zapletene zgodbe. Tudi vojne razmere so bile tod mnogo bolj razčlenjene kod drugod po Italiji. Ettore Camera je uglajen gospod že sivih las z dobrim spominom, a že v mladosti sposoben analize družbenih dogajanj.

Tratto da Isonzo-Soča n.66

Rodil sem se leta 1928 na Črnem vrhu nad Idrijo kot sin učiteljice in orožnika. Moja starša sta bila oba Italijana v službi na ozemlju, ki so ga prebivali Slovenci (Kobarid, Bovec, Anhovo). Tako je naneslo, da sem se naučil slovenščine, ki jo tudi sedaj za silo uporabljam. Tedaj je bilo čutiti, da smo Italijani osovraženi, slišali smo za TIGR, in nekega dne še pred vojno nas je oče odpeljal v Gorico, kjer smo se namestili v Ulici Balilla.

Aprila meseca leta 1945 letnika 1928 niso še vpoklicali k vojakom, a za nemško vojsko smo morali delati tri dni na teden, tri dni pa smo morali k pouku. Obiskoval sem gimnazijo na Drevoredu 20. septembra, jarke in bunkerje pa smo kopali v Rožni dolini. Bili smo ali zelo mladi, ali dokaj stari. Vmesne generacije smo se bile odločile že prej: nekateri so šli s fašisti, drugi pa k partizanom.

Spomladi je v mestu položaj bil zapleten. Krožile so zelo različne uniforme. Poleg Nemcev so bili v mestu razni kolaboracionisti: četniki, ki so se umaknili iz Srbije in Bosne, seveda italijanski fašisti in slovenski domobranci. Nemci so se držali načela »deli in vladaj«, zato se je dogajalo, da se njihovi pomagači med sabo niso lepo gledali. Sam sem slišal, kako so četniki sredi ulice glasno trdili, da se fašistov ne bojijo. Ko so slovenski kolaboracionisti dobili v najem gledališče Verdi, so jim fašisti nastavili bombo in povzročili pet mrtvih. V odgovor je bil razstreljen spomenik padlim italijanskim vojakom v prvi svetovni vojni v Spominskem parku. Po dolgih letih italijanskega zatiranja pod fašistom, ko niso smeli v javnosti niti spregovoriti po slovensko, so z Nemci spet dobili svoje šole.

Moj prijatelj je odšel v partizane, neki moj sošolec pa je hodil okoli v fašistični uniformi. Zgodilo se je, da se je pojavil na šolski oglasni deski protifašistični letak. Obesil ga je neki dijak, a takoj je privihral neki drugi v črni uniformi in s pištolo v roki vse odgnal, da ga ne bi brali. Dogajalo se je da so Zavezniki bombardirali Gorico. Tudi našo hišo so deloma zadeli; po selitvi pa me je ob naslednjem bombardiranju zračni pritisk odnesel v drugo sobo, drobci okenskega stekla pa so me vsega porezali. Vojna pač.

V mestu smo čutili, da smo oblegani. Titovi partizani so se premikali zelo blizu, v hribih okoli mesta pa so imeli močne enote. Tedaj si je bilo težko v Gorici privzgojiti protifašistično miselnost, a jaz sem si nekoliko zbistril duha, ker sem zahajal tudi v Tržič k stricu. Tam je bilo drugače: 8.000 delavcev v ladjedelnici in drugih obratih je bilo organiziranih v protifašističnem duhu in tudi meščanstvo je bilo proti fašizmu, sicer ne za komuniste, a vsaj za zahodne Zaveznike. Gorica in Tržič sta bila dva različna svetova. Bil sem za partizansko gibanje, a z italijanskimi čustvi. Če bi Gorica pripadla Jugoslaviji, bi jo zapustil.

30. aprila 1945 sem srečal prijateljico v mestu zraven Trgovskega doma. Začudo je ulica bila prazna. Povedala mi je, da so njenega brata odpeljali slovenski partizani na zaslišanje in mi svetovala, naj se umaknem. Sedaj pišejo, da so Titovi partizani prišli v Gorico 1. maja, a po mojem spominu so bili v mestu že 30. aprila. Tedaj sem se odločil, da odidem peš k stricu v Tržič. Prišel sem do mostu v Sovodnjah; tam me je zajela partizanska straža in me odpeljala v tedanjo gostilno nasproti županstva. Od tam pa sem z drugima dvema mladima Italijanoma moral v Šempeter. Dva dni sem bil zaprt v isti stavbi zraven pokopališča, kjer so prej fašisti zapirali Slovence. Bil sem v nekem kletnem prostoru z drugimi ljudmi, med njimi so bile tri pomočnice fašistične milice in en domobranec. Popoldne smo se sprehajali po dvorišču, ponoči so nas zasliševali. Zasliševala me je partizanska uficirka in me skušala ujeti s tem, da naj bi bil v enoti X. MAS.

Tretjega dne zjutraj so nas v spremstvu odpeljali – bilo nas je okrog trideset – spet v mesto, v Ulico Roma. Tam je deloval mobilizacijski center z zdravniškim pregledom. Odšli naj bi v zadnje boje v Jugoslavijo, kjer se se Nemci še upirali. Med pregledom je zdravnik začuden opazil, da sem se rodil na Črnem vrhu nad Idrijo in me opredelil za Slovenca. Moj nacionalni ponos mi je veleval, da sem mu povedal, kako je z menoj. To me je verjetno rešilo vojaščine, kajti na list je napisal: »Mobiliziran – zaradi bronhitisa petnajst dni dopusta.« Bil sem svoboden in šel sem domov. Nameraval sem takoj v Tržič k stricu, a potrebno je bilo dobiti dovoljenje za premike iz kraja v kraj. Dobil sem ga na partizanski komandi na trgu Cristo, nasproti bivše javne hiše. Kasneje sem zvedel, da sem z odhodom v Tržič postal za Jugoslovansko ljudsko armado dezerter.