Svojega otroka sem vpisala v slovensko šolo

Carla Zanolla

Ko je moj sin imel skoraj tri leta, sem se vprašala, kateri otroški vrtec bo obiskoval. Mi živimo v središču Tržiča in najbližja šola našemu domu je bila hkrati tista, ki je imela največ vpisanih; napovedoval se je torej vpis na seznam za čakanje. Zato sem bila prisiljena, da izberem in ga vpišem v kakšno drugo šolo v predmestju. Začela sem upoštevati izbiro slovenske šole v Romjanu. Bolj sem premišljala, bolj se mi je zamisel dozdevala privlačna in izvirna: otrok bi zelo zgodaj prišel v stik z jezikom, ki je drugačen od tistega, ki ga uporabljamo v družini, in hkrati bi ovrednostili bogastvo, ki je prisotno na tem ozemlju, to se pravi prisotnost slovenske manjšine.

V redu, Fabia naj bi vpisali prav v tisto šolo. Januarja leta 2000 je začel obiskovati slovenski otroški vrtec in tako sem se zavedla, koliko je bilo primerov družin z očetom in materno italijanskega jezika, ki so imele mojo isto zamisel, pa se mi je malo prej zdela tako izvenredna.

Radovedna sem bila in zato sem se začela soočati s starši sošolcev mojega sina glede vzgibov naše izbire. Spodnji intervjuji se navezujejo na vrsto pogovorov, ki sem jih imela z nekaterimi starši.

Tratto da Isonzo-Soča n.59

Intervjuji so se osnovali na naslednjih vidikih:
Zakaj si vpisala svojega sina v to šoloč Kakšni so odnosi z drugimi starši, šolsko strukturo in združenjem staršev?
Imaš težave z domačimi nalogami?
Kako doživljaš odnos s slovenskimi učiteljicami?
Kako se počutiš, ko slediš nastopu svojih otrok in ne razumeš, kaj pravijo?


Daniela

Svojo hčer sem vpisala v slovensko šolo zaradi tujega jezika. Mi Italijani smo neverjetno nevedni pri dojemaju drugih jezikov. V mislih imam jezik, v katerem razpravljamo, ne pa prevajamo. Drugi namen je ciljal v otrokovo vključitev v manjšinsko kulturo, ki je bogastvo tega ozemlja in je različna od moje. Tako bo hčerka bolj elastična, upam. Odločalo je tudi upanje, da bodo italijsnaki otroci, ki obiskujejo slovensko šolo, predstavljali pojav za preseganje zgodovinskih težav (istovetnost Slovencev). S tem v zvezi naj opišem dogodek: ko smo ponavljali abecedo, je moja hči redno pozabljala na črko q. Jaz sem jo stalno popravljala in po ne vem katerem posegu, je moja hči bruhnila: Mama nehaj še enkrat, vi Italijani imate črko q, mi Slovenci pa ne.

Odnosi z drugimi starši so zelo prisrčni; soočamo se, sprašujemo se, kako lahko sodelujemo s šolo, pred kratkim smo odločili, da skupinsko nabavimo videokasete s slovenskimi risankami, da bi olajšali dojemanje slovenščine našim otrokom.

Glede pomoči pri domačih nalogah pa mora hčerka biti samostojna; včasih ji pomagam s slovarjem, vabim jo, naj se spomni, kaj so povedali v šoli, in naj pomisli, kaj je bilo napisano ali prebrano. Moji posegi se omejujejo zgolj na to.

Všeč mi je udeležiti se predstav, da gledam otroke, vzdušje je domače, učiteljice ostalih razredov poznajo mojo hčerko, a včasih se čutim neustrezno. Žal mi je, da ne poznam jezika in moram vse brati v prevodih. V nekaterih primerih se bojim, da sem v breme učiteljicam , ki morajo neprestano prevajati za nas starše, ki ne poznamo slovenščine. Želela bi tudi vedeti, kaj si one mislijo o tej italijanski «invaziji».

Patrizia

Nisem našla nobenega prostega mesta v jaslih na italijanski strani meje. Delam v Gorici in sem našla prostor v solkanskih otroških jaslih; tja sem vpisala svojo hčerkico in tako se je naučila prej slovenščino kot italijanščino. Navdušena sem bila nad metodološkim pristopom avstrijskega tipa in zato sem se določila ter nadaljevala z otroškim vrtcem v Romjanu. Sedaj je moja hči razvila dvojezične možgane: prehaja iz enega jezika v drugega brez potrebe po prevajanju. Obdržala sem prisrčne odnose z jaslimi in nekdanjimi vzgojiteljicami.

S sedanjimi učiteljicami se malo pogovarjam in se bojim, da bi se vtikavala v zadeve, ki niso moje, ker sem Italijanka, ki se poslužuje slovenske ustanove; praktično sem postala jaz sama manjšina. Hočem pa poudariti, da sem navdušena nad didaktiko, nad odnosom otrok z učiteljicami in nad točnostjo, s katero opravljajo svoje delo ter nad psihološko pristojnostjo učiteljic.

Pri razreševanju domačih nalog zaupam smernicam svoje hčerke, uporabljam slovar in se znajdem po najboljših močeh.

Glede nastopov uspem slediti vsemu, kar se dogaja, ker mi hčerka pove vsebino že doma.

Stelio

Poznal sem učiteljico slovenske šole, imela sva dobre odnose in sem se odločil, da vpišem svojega sina v tisto šolo, da bi se naučil stvari, ki je zame neznana in nova. Ko sem vpisal svojega sina, je bilo na šoli manj otrok kot v italijanski, prostor je bil bolj umirjen in učenci so lahko izvajali več dejavnosti. Med soudeležbo pri vseh dejavnosti otrok smo tudi starši socializirali. Slovenska šola je torej nudila več uslug in je bolj aktivna.

Otrokova mama je na začetku imela nekaj dvomov in se je bala: kako naj reši vprašanje domačih nalog? Na drugi strani pa smo opazili, da je v tretjem letu obiskovanja slovenskega vrtca otrok začel govoriti slovensko in smo se odločili, da nadaljujemo s to pustolovščino, ki se je začela skoraj kot nekakšna igra. Sedaj je otrok samostojen, naloge v slovenščini opravlja sam, saj mu mi ne morremo pomagati, včasih prevede, kar je napisal in tako se učimo. Hočem opozoriti na srečanje na italijanski šoli, na katerem je neki starš izrazil željo, naj se njegovi otroci ne igrajo s tistimi iz slovenske šole. Vprašam se, kako je to mogoče. Mi pa želimo gledati na svet z očmi otrok, da se presežejo stare obremenitve. Potem ko sem slišal za tisti primer, sem ponosen, da sem vpisal svojega sina v slovensko šolo in ne tratim svojega časa z osebami, ki gledajo v preteklost.

Prednosti slovenske šole so torej: samostojnost, učenje novega jezika, spoznanje drugačne kulture in bolj odprta gledanja (spoznavati nove ljudi). Lani, ko je naš sin imel šest let, smo se z avtomobilom nekako izgubili na poljih okrog Ajdovščine. Srečali smo motorista, ki je govoril le slovensko, in naš sin je bil za prevajalca; tako smo prišli do načrtovanega cilja.

Odnos z učiteljicami je zanimiv: gredo z nami na izlete in so zelo razpoložljive. Vsi trije smo člani pevskega zbora staršev in moj sin tudi igra kakšen instrument. Zbor se samofinancira, dva evra in pol mesečno. Pred kratkim smo bili nekaj dni v Mariboru v nekakšni koloniji, kjer smo vadili, vsi s spalno vrečo. Tudi kuhinja je bila nastavljena samoupravno.

Prvo leto je bila prava drama udeležiti se nastopa naših otrok in ne razumeti ničesar, naslednje leto je nastop potekal dvojezično in je zadrege bilo manj.

Veronica

Odločila sem se, da pošljem svojo hčer v to šolo predvsem zaradi radovednosti, da se bo naučila drugega jezika. Malo otrok ima takšno možnost. Izhajam iz desnosredinske družine in sem bila odločena, da položim kamen nad preteklostjo.V jaslih, ko sem sporočila svojo namero, da vpišem svojo hčer v slovensko sekcijo otroškega vrtca, sem naletela pri nekaterih na nekakšno začudenje, ker vzgojiteljice niso še nikoli imele odnosov s tisto šolo. Moja je bila, lahko rečemo, nekakšna avangardna izkušnja, ki je ustvarila povezavo med vzgojiteljicami jasli v Ronkah in vzgojiteljicami slovenskega vrtca, kar je prispevalo k oblikovanju nekakšnega didaktičnega zaporedja.

Starši, kakršna sem sama, ki se opredelijo za nekaj, kar je proti toku, imajo včasih občutek krivde, a z udeležbo v pevskem zboru združenja staršev se človek postavlja tudi pred ogledalo, soudeležen je pri dejavnostih in težavah lastnih otrok in hkrati se nauči slovenskega jezika in kulture.

Poleg tega pa gre za skupno doživljanje manjšinskega vprašanja, ker so v pevskem zboru tudi slovenski starši. Gre za skupino samopomoči, ki se je rodila zaradi soočanja z vzajemnimi težavami, kar vse skupaj spodbuja zavedanje, kaj pomeni biti manjšina.

Obstajajo predsodki: na primer mi plačujemo bazen za svoje otroke in «Italijani» menijo, da se to dogaja z državnim denarjem, ker gre za manjšino. Zakaj so naši otroci, ko je bilo potrebno obnavljati šolsko poslopje, bili premeščeni v Doberdob, kar je povzročilo nekaj težav pri prevozih v šolo in nazajč.

Ko sem vpisala svojo hčerko, je šola štela manj otrok in je živela v dimenziji povezane skupnosti, ki je bila v tesnem stiku z učnim osebjem. Sedaj, ko se je število vpisanih povečalo, je mogoče, da se bo sodelovanje porazgubilo in bo prišlo do nesporazumov. Mnogo na novo vpisanih otrok imajo italijanske starše in to ima lahko posledice v didaktičnih pristopih.

Moram povedati, da moje nesodelovanje pri domačih nalogah dveh hčera predstavlja prednost, saj se morato otroci sami upravljati. Vsekakor pa jima sledim, kolikor pač morem in s tem jim večam čut odgovornosti. Če se zavesta, da nista razumeli, vprašata naslednji dan učiteljico.

V okviru združenja staršev razmišljamo, da bi priredili nekaj srečanj z izvedenci na tem področju: kako naj se odnosimo do otroka, ki mora «skočiti» v drugi jezik? Udeležba na prireditvi z nastopom, kjer nisem razumela ničesar, mi je povzročilo globok občutek odvečnosti, sedaj pa sem začela razumevati in problem počasi presegam. Sedaj sem se tudi jaz nekaj malega naučila. Pred nekaj dnevi sem morala službeno obiskati stranko iz Ljubljane v Novi Gorici in sem bila prijetno presenečena, ker sem uspela razumeti in govoriti, s čimer sem pridobila na ugledu. Italijani niso običajno sposobni izustiti niti besede po slovensko.

Vpisala sem svoja otroka v to šolo, da bi lahko doživela popolno vključitev v določen kontekst in nameravam nadaljevati tako do zaključka obveznega šolanja, potem bosta odločala sama.