Dogodivščine identitete mimo meje

Marianna Kosič

Mnogi imajo naše kraje nekako za naravni laboratorij za preučevanje dinamik med različnimi etničnimi skupinami. Z vstopom Slovenije v Evropsko zvezo in močnim nastankom nove večkulturne enote, ki jo sestavljata Gorica in Nova Gorica, je postal položaj še bolj zanimiv.

Vemo namreč, da makroraven vpliva na vsakega posameznika. Privede ga do tega, da spremeni svoj notranji svet, način zaznavanja sebe in drugih zato, da se prilagodi spremembi okolja. Upoštevanje tega dejstva je dalo povod raziskavi iz družbene psihologije. Cilj tega članka ni predstaviti obnovo rezultatov, temveč nuditi nekaj razmislekov.

Tratto da Isonzo-Soča n.59

Ob upoštevanju dejstev, ki sem ga opisala, sem v raziskavi osredotočila pozornost na določene sestavine identitete in se vprašala, kako se bodo te makro/mikro spremembe odsevale v občutku etničnoteritorialne pripadnosti osebkov in v odnosih med različnimi etničnimi skupinami na meji.

Gotovo je še prezgodaj za odgovor, saj se procesi, ki zadevajo identiteto, razvijajo postopno in pa zato, ker je zaenkrat meja odprta le za izmenjavo blaga. Lahko pa si zamislimo možne ali zaželene posledice.

V novi EU bodo imele manjšine več možnosti, da jih drugi obravnavajo paritetno in kot bogastvo, saj bodo v veliki Evropi nekako vsi manjšina. Nadalje, ko bodo meje padle, bodo večje možnosti stikov med skupinami spodbudile njihovo integracijo. To bi lahko privedlo do dekategorizacije in ponovne kategorizacije obstoječih družbenih skupin vse do zaznave "drugih" kot tovarišev v novi morebitni skupni skupini.

Rezultati raziskave nam ponujajo skico sedanjega stanja. Eden izmed ciljev je bil raziskati zaznave etnično-teritorialne pripadnosti najstnikov (od 16 do 19 let) slovenske manjšine in jih primerjati z zaznavami italijanskih in slovenskih vrstnikov z namenom, da bi spoznali, kako se te odsevajo v odnosih med skupinami, ki prebivajo na meji.

Koliko je pomembna in izstopajoča etnična sestavina identite za manjšino? Povprečno še precej. V mislih imam odgovore in pripombe dijakov slovenske manjšine na vprašanje: "S katero etnično skupino se istovetiš?" "Slovensko...kot rojaki z onstran meje..." "Italijansko...kot someščani..." " Ne čutim se popolnoma ne Italijan ne Slovenec." "Čutim, da imam nekaj skupnega obema." "Le malo sem podoben večini Slovencev iz Slovenije". "Zamejec sem." "V določenih okoliščinah in/ali prilikah čutim, da sem enostavno Italijan." Ali "enostavno Slovenec". Ali "Goričan". Ali "Evropejec". Prevladujejo odgovori: "Čutim, da pripadam slovenski manjšini kot italijanski državljan".

Taka istovetenja so jezikovne etikete, ki se stalno na novo opredeljujejo, dinamični pogledi preko katerih interpretiramo, kar nas obdaja. Morda je prevladujoče istovetenje manjšine način, s katerim se rešimo negotovosti v opredeljevanju samih sebe, saj ponuja primerno stopnjo ravnovesja med vključenostjo in nevključenostjo v obeh skupinah. Ali je, kot menino psihoanalitični nazori, obrambni mehanizem poskus, s katerim razlikujemo med manjšino in Slovenci onstran meje in s tem izločimo večino negativnih lastnosti, ki jih italijanska večina pripisuje nerazločno Slovencem nasploh ter obdržimo zase le pozitivne? Morda. Morda to, da imamo več možnosti istovetenja, da imamo na razpolago kompleksnejšo podobo samih sebe, uporabljamo kot neke vrste jolly, ki nam daje možnost, da smo gotovi, da se v vsaki okoliščini pokažemo v oim pozitivnejši luči.

Če pogled razširimo, zasledimo, da so mladi vseh treh skupin, nekateri več drugi manj, izrazili razpoložljivost, da sprejmejo vse "druge" kot prijatelje. Pripadniki manjšine pravijo, da so pripravljeni stopiti v stik z Italijani, katerim se čutijo zelo slični, tudi do največje stopnje intimnosti, ki jo predstavlja poroka. Isto pa ne drži v tolikšni meri v stiku s Slovenci onstran meje, s katerimi čutijo le malo podobnosti.

Odgovori ostalih dveh skupin nam omogočajo trditi, da imamo v medosebnih odnosih, poleg sopripadnikov, raje tiste osebe, za katere menimo, da so nam bolj slične, v družbo katerih imamo več možnosti zahajanja in ki jih zato bolje poznamo. Kar se tiče dejanskih odnosov med tremi skupinami, se dijaki manjšinske narodne skupnosti razlikujejo od italijanskih in slovenskih vrstnikov, v kolikor imajo dejansko prijateljske odnose in aktivnosti v obeh ostalih skupinah. To gre nedvomno pripisati dvojezičnosti, ki pripadnikom manjšine omogoča, da prosto navezujejo stike z vsemi skupinami ob meji.

Postavljam si vprašanje, ali bo več stikov med skupinami po padcu meje. Ker menim, da je jezik most med nami in drugim, sem prepričana, da bi bil padec jezikovne ovire, poznavanje jezika soseda že dober korak v to smer. Navsezadnje nas svet pogled drugega obogati, saj nam daje možnost večje kompleksnosti in torej razpoložlijvost večjega števila jollyjev. A je v nas dovolj radovednosti, da pokukamo iz naše lupine in odkrijemo, kaj nam lahko drugi ponudi? Iz odgovorov se dozdeva, da smo. Dejansko morda tudi, a gotovo v manjši meri.

Zavedam se, da je veliko dejavnikov odločilnih za boljše in stvarnejše stike med skupinami v naših krajih. Zdi se mi, da je še veliko notranjih ovir. Prikazni iz preteklosti. Strahov in občutkov groženosti. Iz besed dijakov zvemo, da vse tri supine doživljajo spremembe meje dovolj brezskrbno. Pravijo, da so le malo zaskrbljeni in nekoliko zmedeni. To velja v večji meri za italijanske dijake, medtem ko slovenski dijaki z obeh strani meje navajajo ob misli na padec meje pretežno občutek veselja.

Poraja se vprašanje. Kaj pa bo s potrebo, da se oddaljimo/razlikujemo od tistih, ki prebivajo onstran meje? In ko meje ni več?

Za zaključek imam v mislih geslo, vklesano na templju v Delfih: "Spoznaj samega sebe". "Kdo sem jaz?" Bolj ali manj zavestno se lahko izrazim v tisočih odtenkih, a bistvo moje biti se razkriva v toku življenjskega vsakdana, ne glede na možne etikete, s katerimi se vsakič na novo istovetim. Jaz sem, v vsaki okoliščini, kraju in času. Enostavno, kot so trdile stare modrosti, jaz sem.

Gremo naproti skrajnemu lokalizmu in partikularizmu ali s k r a j n e m u univerzalizmu in globalizmu? Analizza ali sinteza? Morda pa gremo onstran tega aut aut, sprejemamo, da smo hkrati vse to in cenimo bogastvo "vsake enote", "mnogovrstne enote", ne da bi zašli v ločitveno misel, ki razglaša, da je eno ali pa drugo?