Sinje meje

Emilio Rigatti

Vse meje imajo svojo privlačnost, morda zato, ker se nahajajo tik pred neko razliko, če že ne pred neznanim. Potrebno je biti pazljivi, saj ima vsaka zamejitev - reka, gorski vrh, vrata ali most – svoje stražne bogove, a res je tudi, da ne smemo odnehati in moramo meje vztrajno presegati.

Meje privlačujejo in strašijo glede na to pač, za kakšne meje pravzaprav gre. Kot je tista med tišino in besedo, med tabo in njo, med nočjo in zarjo, med domišljijo in dejanjem, med senco in svetlobo, med mostom in praznino, med življenjem in ničem.

Tratto da Isonzo Soča n.62

Prekoračitev meje vzbuja vselej neka čustva: prijetna ali strašna, komaj zaznavna ali vseobsežna; če jih ni, pomeni, da meje ni ali pa se nisi zavedel, da si jo prekoračil. Kot takrat, ko jo nevedoma prečkaš na Krasu, ali ko umerš zaradi kapi. Smo že čez, a se tega ne zavedamo. Če je tam čez nekdo – angelček ali graničar, nas bo obvestil, sicer ne bomo nikoli vedeli ničesar o prekoračitvi, niti ne bomo občutili obvezno spremljajočih globokih zaznav.

Ob meji med zimo in pomladjo poteka v Furlaniji Julijski krajini tudi drugačna meja, ki sicer vedno obstaja, a se v tem času še posebno dozdeva, da ponovno vzklije med cvetenjem mandeljnov, češenj, kostanja in akacije: tista namreč med Italijo in Slovenijo.

Posebno privlačna zaznava nas preveva na mejnem odseku od Gorice čez Brda do Krmina. Včasih deli na pol vinograde in njive: na začetku neke vrste trt je grozdje slovensko, na drugem koncu pa italijansko; ima enak okus a drugačen potni list. Vprašaš se, kakšno je lahko dožiljanje pojma domovine med tukajšnjimi Slovenci ali med tistimi na Krasu. Zanje je morda pojem domovine težko opredeljiv: govorjo slovenščino na italijanskem državnem ozemlju, kjer jih je fašizem preganjal in jih italijanski ter furlanski prebivalci pogosto doživljajo kot tujce. Kaj čutijo ob plapolanju različnih zastav?

Kdo ve, kako bi se vsi skupaj počutili brez zastav? Okrog katerega simbola bi se osredotočil pojem domovine? Morda okrog teranovega grozdnega peclja na rdečkasti osnovi kraške zemlje, ali okrog sokola na sinjem nebu, medtem ko se dviga s pomočjo vzgonskega vetra ali pa ob pogledu na hišo iz belega kamna z obteženimi strešniki, da jih burja ne odnese? V kadi slovensko in italijansko grozdje vreje skupaj brez zastav.

Pod to mejo tli še žerjavica starih napetosti, ki se kaj kmalu lahko razmnožijo kot rakasto tkivo. Tod se tudi vstopa v EU Evropsko zvezo in obratno: stopimo lahko na zemljo, kjer pravijo »da«, »duh« in »medved« - od Števerjana do Vladivostoka – morda s kakšno majhno razliko v samoglasnikih. Tod se križajo prijateljstva, ljubezni, kultura in trgovina. Zato zaobjema ta meja vse: neznanko, razliko in nek »tam čez« vrtoglavih razsežnosti. Od Števerjana do Vladivostoka.

Z Vrha proti Štivanu gremo mimo opustelih hiš. Stopim na dvorišče in na starem zidu sta še vidna obrisa dveh jugoslovanskih zastav. Gotovo so ju na- risali aprila 1945, ko so nade enih pomenile strah za druge. Spomin ni še zabrisan in meja se nam odpre pod nogama kot globok prepad. Kdo ve, ali so si sta- novalci zgradili novo hišico kje v bližini, ali so odšli takrat v Jugoslavijo kot mnogi Tržičani, ki so šli gradit socializem s svojimi tovariši na drugi strani meje. Od tiste hiše je videti greben, po katerem poteka meja, in po nekaj minuath smo v Opatjem selu, toda poti niso nikoli asfaltirali in jo seka prav meja. Po nekaj kilometrih so Sela na Krasu in od tam bi bilo mogoče skozi Medjo vas priti neposredno do morja pri Devinu. Pregledujem krajino in nove možnosti za trenutek, ko ne bo več nevidnega zidu. Morda.

Tod je zelena barva zelo izrazita in ozračje postane nenadoma sinje. Doline, ki jih seka gričevje, so kot na dnu morja in vse spominja na tiste spomin- ske steklene krogle z belimi snežinkami – ko jih zamajemo. Ko stopim s kolesa, da si zapišem ta močan vtis, zaznam, da je plava barva z različnimi odtenki najmočnejša, od sinje do indigo. Sinjina me spominja na boleče odhajanje nekoga, ki sem ga imel zelo rad. Prepletanje meja, zemeljskih in tistih v spominu, je pogosto pod udarom aprilske burje, ko novo cvetenje preveva poganjanje kolesa in ga tudi otežuje. Prav kot spomin: meja med tem, kar je bilo in tistim, kar bo. Tako se mi zdi.