Sto let Bohinjske proge

Diego Kuzmin

Točno ob 16.20 19. julija 1906 se je sredi 85 metrov dolgega osrednjega loka solkanskega mostu ustavil ob cviljenju zavor poseben vlak, ki je prihajal z Jesenic. Tri ure je vlakovna kompozicija vijugala po ozkih dolinah in predorih v povsem hribovitem svetu. Iz kraljevega vagona-salona se je prikazal na oknu Njegova Visokost Franc Ferdinand Avstrijski, prestolonaslednik po dvojnem samomoru, ki se je dogodil v Mayerlingu sedem let prej in sta se zanj odločila Marija Vetzera in Rudolf Habsburški, edinec Elizabete Evgenije Amalije Wittelsbachove (Sissy) in Franca Jožefa I.

Pogled na pokrajino pod in pred seboj s smaragdnim vodnim tokom ga je tako prevzel, da je sestopil in se naslonil na kamnito ograjo. Pogledal je v vrtoglavo globino. Nato je peš šel do levega brega, kjer mu je Minister za železnice de Derschatta predstavil inženirja Orleya in Jaussnera, graditelja te smele in nikoli prekošene gradnje iz nabrežinskega kamna, ki ima najdaljši kamniti lok na svetu. Prav v tisti točki se Soška dolina naenkrat razširi v pokrajino, ki jemlje dih zaradi svoje lepote. Podobno je sedaj, ko se peljemo po sabotinski mednarodni cesti z Brd v ravnino in se nam pogled naenkrat odpre, ko privozimo iz cestnega odseka, ki je vsekan v hrib. Vsakič ostanemo brez besed.

Franca Ferdinanda je pričakala množica Solkancev z županom na čelu. Slovenske zastave so plapolale z enakimi barvami kot tiste v francoski revoluciji – bela, rdeča, plava. Po dvanajstih minutah postanka se je vlak premaknil proti Gorici, kjer so ga pred Severno postajo pričakali prebivalci in predstavniki oblasti Knežje goriško gradiščanske grofije z nadškofom na čelu. Toda v Gorici, za razliko od vseh ostalih postaj, ki so nosile poleg glavnega nemškega imena tudi ime kraja v krajevnem jeziku, je bilo na tabli italijansko krajevno ime, a ni bilo slovenskega. Vse to zaradi zadrtega in nepopustljivega italijanskega lobbyja, ki je upravljal županstvo in je preprečeval uporabo slovenskega imena za mesto, katerega velik del so sestavljali Slovenci. Bilo je leto 1906 in s sedanjimi očmi je šlo za povsem nerazsodno sovražnost.

Kar so Italijani imenovali Železnica Transalpina, se je uradno imenovala Wocheinerbahn po imenu Bohinjske doline, ki se ji v nemščini pravi Wochein. Iz tega izvira slovensko ime Bohinjska proga, ki pa nima prevoda v italijanščino. Ta pomanjkljivost je povzročila poimenovanje Ferrovia della Transalpina, ki pa bi se moralo nanašati na celotno progo (Alpenbahnen Programm), ki iz Trsta prečka Alpe in pelje do Češke.

Med velikimi graditelji tega kiklopskega podviga, ki se je začel leta 1901 in zaključil v zelo kratkem času – danes je to nepojmljivo – v samih petih letih, je bil furlanski kmečki fant Giacomo Ceconi (1833 – 1910). Pri osemnajstih letih se je na pol nepismen preselil v Trst, kjer je študiral in delal ter postal gradbeni podjetnik leta 1857. Kmalu se je izučil v gradnji železnic – posebno predorov – zato je vzel v zakup velik del gradenj tudi na Bohinjski progi, na kateri je med ostalim zgradil predor pod Koblo iz Podbrda v Bohinjsko Bistrico, ki meri 6.339 m. Znan je bil po nizkem številu nesreč na deloviščih kljub kar 16.000 zaposlenim in Franc Jožef mu je podelil grofovski naslov s pridevkom »Monte Cecon« zaradi zaslug pri železniških gradnjah. Cecon se je nastanil v Gorici, da je laže sledil vsem deloviščem na območju Alp. V sedemdesetih letih 19. stoletja si je zgradil s posnemanjem palače Ekonom v Trstu lepo vilo v novogrškem slogu, ki jo je po prvi svetovni vojni razširil Max Fabiani in je sedaj sedež Uršulinskega samostana Prvi načrtovalec je bil Andrej Berlam.

Progo so uradno odprli za promet takoj naslednji dan po prvi vožnji in uspeh med potniki je bil zelo velik. Odprle so se turistične možnosti za kraje, ki so dotlej bili znani le po svoji zakotnosti kot na primer Bohinj in Bled. Razne krajevne skupnosti so se naenkrat znašle sredi sodobnosti in razvoja, saj so lahko v nekaj urah ljudje prišli do Trsta, ki je bilo v cesarstvu najbolj kozmopolitsko in razuzdano mesto. Proga je vplivala na stike med prebivalstvom in na pretakanje raznih etničnih skupin te alpske Mittelevrope.

Značilnost uresničevanja te navpične TAV je tudi stalno upoštevanje demokratičnih pristopov in prosojnosti pri udločitvah, da se nam zdi prav neverjetno, saj tedaj ni bilo videokamer in računalnikov. Enostavno so mnogo pred začetkom del na krajevnih županstvih razgrnili načrte posegov. Vsakdo je lahko dal svoje pripombe, zaprosil za spremembe in dopolnila, seveda v skladu z zakonodajo, ki pa je bila razumljiva in enostavna, saj je bila habsburška. Na koncu so vedno našli rešitev; tudi za tiste hiše, ki so se znašle v stožcu isker parnih lokomotiv in jih je bilo potrebno rušiti ter prebivalcem zgraditi novo stavbo nekoliko bolj odmaknjeno zaradi protipožarne varnosti.

Toda svetovna katastrofa je bila za vogalom. Sprožila se je 28. junija 1914 v Sarajevu. Prestolonaslednika in ženo je s pištolo ubil Gavrilo Princip, devetnajstleten narodnjaški Srb, ki je dve leti prej postal član srbske organizacije Mlada Bosna. Borila se je za priključitev Bosne k Veliki Srbiji. Sodelovalo je tudi šest njegovih tovarišev. Vsi so imeli orožje, ki ga je dobavila tajna
organizacija Crna Ruka, ki so jo podpirali srbski častniki in vladni funkcionarji. Gavrilo Princip je uporabil pištolo Browning M 1910 kal. 7.65x17 mm. Oba napadena sta umrla na Vidov dan, srbski narodni praznik.

Aretirali so le dva atentatorja, ostali so speli zbežati in se porazgubiti v množici, ki je nehote tudi preprečila, da bi neposredno posegli v dogajanje.

Gavrilo Princip se je skušal dvakrat samomoriti, a mu obakrat ni uspelo. Ker je bil premlad, da bi ga obsodili na smrt, je dobil le dvajset let zapora. V ječi je preživel le štiri leta in sicer v Terezinu, kjer je v slabih življenjskih pogojih umrl od sušice pri 23 letih starosti.

Dandanes se pri 19 letih mladi izživljajo s pršilcem po zidovih. Kaj naj si mislimo o Gavrilu in o njegovem duševnem zdravju? Kaj si je mislil? Kaj je hotel doseči?Ali je šlo za nekakšno podobnost z noro Eriko de Nardo (pred petimi leti je zabodla mater in bratca)? Kakšen jeskušal dokazati s svojo kurčevo glavo? Kakorkoli že, nasprotni nacionalizmi, ki jih je nikoli speči kapitalizem podžigal že trideset let v času Belle Epoque, so se razbohotili in se prelili v prvo svetovno vojno, ki je z velikim batom zgodovine razdrobila keramiko te naše večnarodne skupnosti, ki se je miroljubno oblikovala na prehodu Alp veliko pred sedanjo evropsko skupnostjo, kot si jo je zamišljal mnogo kasneje v letih ‘40 Altiero Spinelli (1907 – 1986).

Kmalu bo Bohinjska proga slavila stoletnico obstoja Grde ploščice so na Severni postaji pred kratkim prekrile izvirne cementne, ki so krile tla prvega perona. Takšne lahko še izdela podjetje Deana v Vidmu. V vhodni hali rumena barva prekriva dekoracije Clementeja Delnerija (1865 – 1943), ki jih je opisal Cossar v knjigi (Storia dell’Arte...« leta 1948. Vztrajajo pa tla v hali in tudi habsburška murva še živi v severnem predelu postaje: vsa je okovana, da ne bi razpada zaradi starosti.

Meje počasi padajo in prebivalstvo se postopoma spet približuje in povezuje v širšo skupnost. Goričani pa smo spet na samem startu, enako kot za časa odprtja Bohinjske proge. Rodila se je za povezovanje Primorske s Srednjo Evropo, a uporabljali so jo le devet let, ko so jagode, vijolice in češnje bile v nekaj urah na Dunaju, ko je bil še v snegu. V tem tretjem tisočletju imaBohinjska proga možnost, da zaživi v novem življenju na ozemlju brez meja in upajmo, da za več kot sto let...

Nekakšen deja vu kot posnetek tega lepega dekleta, za katero upamo, da se nam bo nekega dne nasmehnilo...