Rojstvo nekega mesta

Diego Kuzmin

Po zaključku druge svetovne vojne, po obdobju Zavezniške vojaške uprave in po pariški Mirovni pogodbi 10. februarja 1947 je Gorica pripadla Italiji. Mesto je ostalo brez zaledja, to pa brez mestnega središča. Potrebno ga je bilo na novo zgraditi, ko je odpadla možnost, da bi to postala Ajdovščina, ki je bila sedež nove slovenske vlade.

Prvo zasnovo novega središča je moral izdelati arhitekt domačin Božidar Gvardijančič. Namestil ga je v prostor med Šempetrom in Vrtojbo, nato pa je prevladala izbira ravnine južno od Solkana. Vsekakor je bil namen zgraditi mesto, ki bi bilo nadaljevanje Gorice in hkrati povezano z obstoječimi manjšimi kraji, zlasti s Solkanom.

Pravzaprav so bili prvi obrisi nekoliko infantilni, čeprav z velikimi stanovanjskimi bloki in geometrično zarisanim cestnim omrežjem. V obeh zasnovah je čutiti odsotnost industrijskega okoliša, kar se razloži s tedanjim gospodarskim stanjem, ko je prevladovalo kmetijstvo. Druga varianta je upoštevala ozek pas industrijskih objektov ob železniški
progi, a brez možnosti širitve in razvoja.

Poleg funkcionalne vloge središča za Soško in Vipavsko dolino ter planot je novo mesto imelo namen odsevati politične in kulturne vrednote čez mejo. Leta 1949 je arhitekt Edvard Ravnikar oblikoval glavne urbanistične postavke, ki še danes opredeljujejo Novo Gorico, čeprav niso nekatere bile nikoli izvedene. Vsekakor je šlo za mesto»model«. Arhitekt V. Torkar pa je izvore takole opredelil: »...Mesto je zraslo kot povzetek nečesa, kar je bilo izgubljeno: umetno mesto, toda z enako vlogo kot vsa druga mesta v središču neke pokrajine.« (1987)

Sam Ravnikar pa je napisal, da je bil namen zgraditi nekaj velikega, lepega, ponosnega, kar naj bi sporočalo čez mejo nekaj novega in vrednega. Na žalost se je celotno gradivo porazgubilo razen nekaj posnetkov, ki izpostavljajo deCarbusierijev »cestni križ« z dolgo drevoredno promenado, kot velja tudi za goriški Korzo, ki pa se je moral odpovedati dvema vrstama dreces zaradi razmeroma ozkega cestišča. V Novi Gorici niso platan zasadili zaradi skromnih sredstev, tako da je okrog 80 m široka Magistrala, vzporedna železnici, ostala dokaj pusta in – tako pravijo – podobna letališki stezi. Velike stavbe so zgradili najmanj 500 m od državne meje in z Magistralo predstavljajo nosilno mestno os, ki se zaključi ob vznožju Panovca. Predor je bil predviden že na začetku, a sedanji ne odraža prvotne lokacije. Ostala pa je nekdanja Pokopališka ulica (sedaj Erjavčeva), ki s svojim drugačnim vpadnim kotom na Magistralo popestri sicer ostalo pravokotnost. Erjavčeva ulica je seveda naravno nadaljevanje Škabrijelove na italijanski strani in se v središču mesta konča z velikim travnikom, ki prikliče v spomin dejanski Travnik sredi Gorice.

Mesto so na začetku gradile Mladinske delovne brigade in Delavske brigade. Bonificirale so zemljišče in gradile stanovanjske bloke, ki pa jih tradicionalna miselnost prebivalstva, navajanega na enostanovanjske kmečke in predmestne hiše, ni sprejemala z navdušenjem. Novogoriški Ljudski odbor je že leta 1950 omogočil gradnjo manjših stavb s 6 – 9 stanovanji, ki se vrstijo na desni strani Erjavčeve ulice v smeri proti središču. Tudi splošnejše družbene silnice s Kardeljevo decentralizacijo in krajevno samoupravo so vplivale na to, da ni bilo mogoče več centralistično usmerjati gradnjo, temveč so izbire in tudi finančno kritje prešle na krajevno raven in posameznike. To je tudi vzrok, da predor pod Panovcem ni nadaljevanje Magistrale in ne povezuje neposredno Nove Gorice s Šempetrom. Sicer pa sedaj Nova Gorica, Šempeter in Solkan vseeno tvorijo novo skupno mestno omrežje.

Od začetne zasnove pa je gotovo ostalo rastlinje, mnogo dreves in grmovja med stavbami brez ograj, kar daje mestu tiste sredozemske značilnosti in vonjave, ki nas opozarjajo, da morje ni daleč od tod.