Premoščanje delitve: Gorica in Nova Gorica (III)

Preberi prvi članek in drugi članek o Gorici in Novi Gorici


Dokončna ukinitev meje je nedvomno velika priložnost za Goriško in predvsem za obe mesti, Gorico in Novo Gorico, ki ju je predolga leta ločevala meja, po mnenju mnogih popolnoma nenaravna. V treh člankih, namenjenih temu obmejnemu območju, so nanizani nekateri uspešni dosežki in konkretni projekti čezmejnega sodelovanja, kot tudi določene težave in kakšen korak nazaj v primerjavi z idealnim zanosom, ki je bil do nedavnega značilen za goriške debate.

O tem smo želeli spregovoriti z novogoriškim županom Mirkom Brulcem, da bi razumeli, kako doživlja to obmejno stvarnost, kdor je med njegovim mandatom najprej spremljal pristop Slovenije k Evropski uniji, pred kratkim pa tudi vključitev v schengensko območje. Brulc, prvič izvoljen decembra 2002 in ponovno novembra 2006, je sprejel naš intervju.



Ponoči 21. decembra 2007 je bila meja med Slovenijo in Italijo, in tako tudi med Novo Gorico in Gorico, dokončno ukinjena. Kakšen pomen je imel ta dogodek in kako se je spremenilo življenje v mestu?

Dokončni padec meje je izredno pomemben dogodek, vključitev v schengensko območje pa pravi vstop v Evropsko unijo. Že dogodki iz preteklih let so bili pomembni, sedaj pa res čutimo evropsko državljansko pripadnost. Zato smo tudi proslavljali z velikim zanosom. Ljudje so bili med praznovanji tistih dni ganjeni do solz. Prebivalci imajo danes resnično občutek, da živijo v skupnem prostoru. V vsakdanje življenje se vpletajo spremembe in končno čutimo pripadnost mestu, ki ga je mogoče doživljati kot enotni prostor.

Kratka anekdota je lahko dokaz o tem, kolikšne spremembe je padec meje povzročil v življenju posameznikov tudi v najbolj vsakdanjih rečeh: trenutno promet v Novi Gorici ovirajo dela na nekaterih cestnih odsekih, zato nekateri peljejo skozi Gorico, da prej pridejo do središča Nove Gorice.

Tudi pri razvedrilnih dejavnostih beležimo spremembe: vse več Italijanov prihaja v Novo Gorico na sprehod, na kavo. Pobude, ki smo jih organizirali, so zabeležile visoko italijansko prisotnost, na primer Praznik vrtnic, novoletno praznovanje in pomembnejši športni dogodki. Seveda so gospodarski in komercialni tokovi že dolgo liberalizirani, vendar se sedaj življenje ob meji drugače dojema, tako da je letos prvič skupina dijakov iz šole iz Brescie prišla na izlet v Novo Gorico.

O sodelovanju z Gorico vemo, da ste imeli več skupnih projektov. Kateri so prednostni cilji, ki si jih zastavlja Mestna občina Nova Gorica?

Zelo si prizadevamo za stalno sodelovanje z Gorico. Najbolj preprosta in neposredna oblika sodelovanja se izvaja na turističnem področju. Kot sem že rekel, se pri organizaciji pomembnih dogodkov, na primer športnih, vedno upošteva obe mesti kot enotno ozemlje; tako je na primer bilo za veliki košarkarski turnir, ko so bili hoteli obeh mest polni.

Velikega pomena je tudi sodelovanje na okoljskem in infrastrukturnem področju. Jasno je, da morata o ekoloških problemih, o onesnaženju zraka, mesti razmišljati in ukrepati skupaj. Enako velja za infrastrukture, ki vplivajo na dostopnost celotnega območja. Novogoriška zahodna mestna obvoznica na primer pelje do italijanske meje.

Glede naložb za obmejno območje je potrebno vzdrževati visoko stopnjo sodelovanja in izmenjave informacij, saj je na primer jasno, da slovenski trgovci računajo na italijanske kupce, italijanski pa skušajo privabiti slovenske. Mimo iskanja čim višjih dobičkov za komercialno področje je seveda jasno, da so krajevni prebivalci eni in isti, zato je potrebna skupna razvojna strategija.

Opazovanje stvarnosti in nekateri intervjuji, ki smo jih izvedli pred kratkim, kažejo na rahel zastoj sodelovanja, kot tudi na težave pri uspešnem delovanju nekaterih delovnih in usklajevalnih omizij, na primer Protokola o sodelovanju. Ali ta splošni občutek potrjujete?

Ne mislim, da je sodelovanje v krizi, res pa je, da obstajajo različna stališča, zato je potrebno iskati širše soglasje. Menim, da je sodelovanje med Trgovinsko zbornico in Gospodarsko zbornico zelo plodno: pri vzajemnem delovanju je pozornost namenjena širšemu goriškemu območju za širjenje naših dejavnosti in večanje vizibilnosti. Razlika med italijanskim profilom, ki temelji predvsem na maloprodaji, in slovenskim, kjer je več velikih trgovin in nakupovalnih središč, pa vendarle ostaja. Tudi glede delovne sile so bila predvidevanja napačna, saj ni prišlo do pričakovanega navala slovenskih delavcev v Italijo; nasprotno pa beležimo večji delež delavcev iz balkanskih držav.

Dodatne težave povzročajo spremembe okvirnih pogojev, na primer po upravnih volitvah, zaradi česar je potrebno stalno prilagajanje sprotnim novostim. Protokol je na primer do sedaj deloval v perspektivi Evroregije, zdaj pa moramo počakati in razumeti, katere smernice bo italijanski strani nakazala uprava Dežele Furlanije – Julijske krajine.

Nezanemarljiv element je tudi dejstvo, da je za velike projekte, financirane iz evropskih skladov, potrebno širše partnerstvo, ki presega zgolj krajevne akterje, in torej tudi širše zasnovano delo v primerjavi s tistim, kar se počne pri krajevnih delovnih omizjih in pri Protokolu. Tako moramo za uspešno sodelovanje upoštevati to potrebo po širjenju partnerstev.

Če naj se sodelovanje nadaljuje, potem je dokaj nerazumljiva ukinitev oziroma začasna zamrznitev čezmejne spletne strani treh občin, Nolimesgo.net.

“Menim, da se mora sodelovanje začeti v šolah, zato je treba vlagati v šole: v šoli se mladi učijo enakopravnosti, skupne pripadnosti, jezikov in sožitja”

Nedvomno obstajajo nekatere ovire, trenutki, ko sodelovanje navidezno zaostaja, kot dokazuje zamrznitev omenjene spletne strani. Res so zaradi spremembe občinske uprave v Gorici leta 2007 nekatere pobude zastale, vendar sem optimist. Mislim, da je potrebno le počakati, in sodelovanje bo znova steklo. Tehnično so bili za spletno stran predvideni tudi nekateri stroški, na primer za prevode, kot tudi razpoložljivost osebja, ki ni vselej na dlani. To je naložba, za katero mora obstajati resnični interes.

V Italiji nekateri mislijo, da sodelovanje z Novo Gorico nima večjega pomena, sam pa menim, da je temeljnega pomena za nadaljnji razvoj tega območja, zato si bomo prizadevali za ponovno vzpostavitev uspešnega sodelovanja. Navsezadnje je celotno obmejno območje začelo novo fazo sodelovanja, tudi Trst in Sežana, zato bi bilo nerazumljivo, da Gorica in Nova Gorica v tem nazadujeta.

Kakšen je odnos med Novo Gorico in Ljubljano? Ali vpliva na čezmejne odnose?

Najprej naj omenim, da je Mestna občina Nova Gorica zelo avtonomna in lahko deluje neodvisno od osrednje vlade in Ljubljane. Odvisnost je občutiti pri evropskih projektih, pri katerih ima glavno besedo državna vlada, ker še ne obstajajo regije.

Kar se tiče državnih politik, včasih Novi Gorici, Mestni občini, ki pa ni veliko mesto, Ljubljana ne namenja pozornosti, ki bi je obmejno območje in njegovi prebivalci morali biti deležni. Upamo, da bo po volitvah v Sloveniji mogoče uresničiti regionalizacijo, kar bi pomenilo večjo finančno avtonomijo, tako kot v Italiji, kjer vmesni organi, kot so Dežele, dobro podpirajo krajevni razvoj. Vendar ponavljam, da Nova Gorica že danes deluje zelo avtonomno.

V Italiji je stekla živahna debata o varnosti in posledično o imigraciji in pregledu čezmejnih tokov. Iz tega so nastale kritike Schengenskemu sporazumu. Kaj o tem meni župan mesta, ki je pred kratkim doživelo dokončno ukinitev meje in prost čezmejni tranzit?

Negativna mnenja o Schengenskem sporazumu, dvomi in nasprotovanja širitvi sporazuma so nerazumljivi, če jih gledamo z naše strani. Še bolj nerazumljiv je strah, ki ga v nekaterih zbuja ukinitev meje. Od vstopa Slovenije v schengensko območje so težave res neznatne; delež čezmejnih tokov je v resnici večji v nasprotni smeri, se pravi, veliko Italijanov prihaja v Slovenijo. Če ima Italija predsodke, naj ne krivi Slovenije, saj so težave vseevropske, povezane z bolj oddaljenimi mejami, kjer bi morda bilo treba ukrepati.

Evropa bi morala poseči in okrepiti svojo politiko na nekaterih mejah EU, vendar to ne velja za Slovenijo. Zato je za nas nesprejemljivo, da hočejo v Gorici postaviti nadzorovalne kamere na Ulico San Gabriele, usmerjene proti mejnemu prehodu. Ta ukrep ni v smeri spodbujanja sodelovanja med mestoma. Poleg tega mislim, da je meja odprta na vsem območju, ne le med mestoma, zato bi bilo nesmiselno nadzorovati eno ulico in upati, da bo tako rešen problem.

Sodelovanje se na primer uresniči s skupnim delom obeh policijskih organov, ki bi morala ugotoviti, katere ukrepe bi bilo ustrezno skupaj uresničiti. Schengen je resurs, ni ga mogoče postaviti pod vprašaj. Mesti nista zabeležili rasti kriminala zaradi odprtja meje. Na celotni mejni liniji med Italijo in Slovenijo pa obstajajo veliki problemi z ilegalnim trgovanjem mamil, vendar tega ne moremo reševati z občinskimi politikami.

Nova Gorica je “univerzitetno mesto”. Ali mislite, da bi to lahko bil skupni element “združenega mesta”?

Nedvomno. Zelo ponosni smo na svojo Univerzo, ki je bila ustanovljena in se je razvila predvsem, ker so iz Ljubljane odprli nekatere Fakultete. Enak pomen pa ima prisotnost tržaške in videmske univerze na območju naše meje. Sodelovanje med univerzami je temeljnega pomena, ne le zato, da se slovenskim študentom omogoči dostop do italijanskih univerz, kot je pretežno bilo do sedaj, temveč tudi za izmenjave in večanje atraktivnosti za tuje študente. Univerza v Novi Gorici je za okoljsko področje že uvedla podiplomske smeri v angleščini s predavatelji iz vsega sveta, tudi iz Kitajske. Prisotnost novogoriške univerze v Gorici ni zgolj pozitiven znak, da meje ni več, je tudi spodbuda k nadaljnjemu sodelovanju v tem okviru.

Poleg projektov, trgovanja in čezmejnih tokov, obstaja mnenje, da je skupna prihodnost vezana tudi na vzpostavitev “mejne kulture”, občutka skupne pripadnosti enotnemu prostoru sožitja. Kateri so glavni elementi, ki se jim je potrebno posvetiti za dosego tega cilja?

Prav pred nekaj dnevi smo ob prisotnosti Generalnega konzula Italije v Kopru, Carla Gambacurtija, nagradili dijake slovenskih šol za nagradne razpise v italijanskem jeziku. To dokazuje, da prebivalstvo tega ozemlja že čuti skupno kulturo, vendar je potrebno še veliko dela in vztrajnosti.

Pred prvo svetovno vojno je namreč bila Gorica večjezično mesto, kjer so ljudje govorili štiri jezike. Delo, ki ga vlagamo v sposobnost razumevanja drugega v njegovem jeziku, je pomembno; pri nas imata ključno vlogo pri učenju italijanščine šola in televizija. Tudi v Gorici se vse več Italijanov uči slovenščine, kar je zelo pomembno za sodelovanje.

Do nedavnega so Slovenci v Italiji poznali zgolj trgovine in Italijani v Sloveniji samo igralnice. Ta percepcija se spreminja in naša želja je, da se dokončno spremeni, zato prirejamo mnogo pobud za vzajemno spoznavanje in skupne dejavnosti, tudi na kulturnem področju, na primer s skupnim gledališkim abonmajem za obe mesti, skupne informativne zgibanke o kulturnih in športnih dogodkih v Gorici in Novi Gorici. Temeljni korak bi lahko bila ustanovitev skupnega časopisa in skupne televizije. Vse več ljudi si želi skupaj doživljati oba urbana prostora, in to ne le med kulturnimi prireditvami.

Z mojega stališča se mora sodelovanje začeti v šolah, zato je treba vlagati v šole: v šoli se mladi učijo enakopravnosti, skupne pripadnosti, jezikov in sožitja. Za skupno prihodnost je torej prednostnega pomena vlaganje v šole in mlado generacijo.