Slovensko slovstvo

Je periferija res periferija? To je vprašanje, na katerega skuša odgovoriti Tatjana Rojc v svojem delu Le lettere slovene dalle origini all’età contemporanea (Slovensko slovstvo od začetkov do današnjih dni). Gre za zgodovinski pregled slovenske književnosti v italijanskem jeziku, ki zapolnjuje veliko vrzel: zadnje delo na to temo, Le letterature della Jugoslavia (Jugoslovanske književnosti) Bruna Meriggija (1970), je v Italiji izšlo pred približno 40 leti, vendar je bilo v njem slovenski literaturi namenjeno le poglavje v okviru zgodovine jugoslovanske književnosti.

“V svojem delu nisem želela pusto naštevati avtorjev,” razlaga strokovnjakinja, predavateljica slovenskega jezika in književnosti v Trsu, “temveč sem se raje osredotočila na poglobitev tistega, kar danes v slovenski zgodovini, književnosti in literarni kritiki zanemarjamo, čeprav je izredno zanimivo za kogar, tako kot jaz, živi ob robu matične države.”

Tatjana Rojc, Le Lettere Slovene dalle origini all’età contemporanea, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 2005, spremna beseda Cristine Benussi, 260 strani, 16 €

Celo 20. stoletje in prvi del 21. stoletja so k razvoju slovenske književnosti prispevale mnoge ugledne osebnosti iz zahodnega roba Slovenije, Primorske. V tujini so na primer najbolj zasloveli slovenski avtorji iz Posočja in Julijske krajine, kot Srečko Kosovel, Vladimir Bartol, Ciril Kosmač in drugi, tako da se v francoskih literarnih revijah omenja kar ‘slovensko tržaško literarno gibanje'. Središče tega ožjega območja je prav Trst, vendar se slovenskim avtorjem ni uspelo uveljaviti pri največjih italijanskih založnikih, čeprav je slovenščina v Italiji med uradno priznanimi jeziki. Drago Jančar in Boris Pahor sta seveda izjemi, ki sta se med drugim uveljavili šele pred kratkim. Avtorji drugih slovanskih jezikov so pri tem imeli več sreče.

“Le Lettere Slovene,” razkriva avtorica, “je delo, izrecno namenjeno italijanskim bralcem. Italijanska stvarnost, s katero delam v tesnem stiku, z vse večjim navdušenjem odkriva delce velikega slovenskega literarnega mozaika. Žal so slovenske literarne stvaritve v italijanskem prevodu začele izhajati šele v zadnjem desetletju in to v skromnem številu. Tako sem odkrila veliko vrzel: dela, ki bi nudilo pregled slovenskih jezikovnih, zgodovinskih in književnih teženj, ni bilo. Zato sem si zastavila cilj, tudi osebni, da bi neslovenskim govorcem razkrila vrline naše presenetljive književnosti. To delo je torej za Italijane prvi korak na poti spoznavanja zgodovine Slovencev, prebivalcev njihove sosednje in nepoznane države.”

Tatjana Rojc je avtorica zgodovinsko-literarnih radijskih oddaj na valovih italijanske mreže RAI, sodeluje s slovenskimi in italijanskimi revijami in časopisi, največji ugled pa je dosegla s primerjalnim delom Pogledi na nove razsežnosti slovenskega pesništva od Prešerna do Kosovela (2005), v katerem z inovativnim pristopom primerja slovenske avtorje in italijansko kulturno ustvarjalnost.
“V svojem delu,” nadaljuje raziskovalka, “sem slovensko slovstvo primerjala z italijansko književnostjo, saj je to moja “druga” matična književnost. Prepričana sem, da ju združuje skupna idejna zasnova, kar velja tudi za ostale evropske književnosti. Od Homerja vse do 20. stoletja so bili veliki pisci v stalnem vzajemnem stiku, njihov nepretrgani dialog je premoščal stoletja in jezike. Žal je danes primerjalno delo med slovanskimi, romanskimi in germanskimi književnostmi skoraj nemogoče, saj kljub fizični ukinitvi mej po mojem ostaja neki limit, ki pa bi moral postati povezovalni člen za vse bolj poglobljeno vzajemno poznavanje. Primerjanje ne bi smelo izpostavljati nasprotij med dvema različnima svetovoma, temveč stekanje miselnih gibanj v en sam tok dojemanja literarne ustvarjalnosti, ne glede na jezik, ki ga avtorji uporabljajo. Zaradi zgodovinske miselne dediščine je slovensko-italijanski odnos težaven in to bremeni obe strani. Pri premoščanju meje z literarnega vidika, predvsem tu pri nas, v Gorici in Trstu, si ne bi smeli postavljati omejitev, temveč same sebe izvažati v druge svetove, odkrivati svoje mite brez sramu in iskati skupni arhetip, evropsko ustvarjalno moč, univerzalni navdih.”

Evropske književnosti naj ne bodo nacionalne, naj nagovarjajo Evropo, je trdil Goethe. Če prelistamo delo Tatjane Rojc, bomo odkrili, kako so se bili kulturni ustvarjalci slovenskega naroda sposobni vključiti v pomembno ustvarjalno obdobje med 19. in 10. stoletjem kljub navidezni zaprtosti v Alpski lok in zelo omejenemu dostopu do morja. Niso bili vklenjeni v zaprti krog, temveč široko razgledani: med akademijami, časopisi, kulturnimi središči in gledališči v Ljubljani, Mariboru, Gradcu, na Dunaju, v Münchnu, Pragi, Benetkah, Firencah in Parizu se je nepretrgano vil dialog.

Naslov dela Tatjane Rojc ne razkriva docela njegove bogate vsebine, saj ni osredotočeno le na književnost: nudi tudi pregled zgodovine slovenskega naroda in civilizacije s stališča jezikovnega in kulturnega razvoja. Pri tem se ne omejuje na državico, ki je danes med najmanjšimi v Evropi, temveč se širi proti celotni evropski stvarnosti. Beseda ne teče zgolj o poeziji, proznih in gledaliških delih, temveč tudi o politični in civilno-ureditveni zgodovini, o religijskih težnjah in institucionalnem razvoju Kranjske in tistega območja, ki je pozneje, med 19. in 20. stoletjem, postalo Slovenija, nadalje o Sloveniji v Kraljevini Jugoslaviji, o Republiki Sloveniji v Jugoslovanski federativni državi, o osamosvojitvi Slovenije in ustanovitvi nove države leta 1991.

Kranjska ni edino ozemlje, ki ga avtorica upošteva, saj pozornost namenja vsem območjem naselitve Slovencev: Štajersko, Koroško in zahodni rob, ki je za Slovence Primorska, za Italijane pa Julijska krajina. Vse to opisuje v evropski perspektivi in ob upoštevanju specifične geografske pozicije slovenskega ozemlja v Evropi kot presečišča velikih geokulturnih osi.

Delo Le Lettere Slovene razlaga tudi odnose med slovenskim svetom in političnim kontekstom, v katerega je bil skoraj celo tisočletje vključen: iz zgodovinskih razlogov je bilo območje naselitve Slovencev dolga stoletja v središču srednjeevropske stvarnosti, tako da je bil vpliv nemške in italijanske kulture skozi Habsburški imperij znaten. To dokončno zanika negativni stereotip o izključno kmečkem slovenskem narodu, zaostalem ali kar barbarskem in divjem, ki ga je neverodostojno širila prav Italija.

Mnogi Slovenci, ki so študirali teologijo ali izbrali duhovniško življenje, so pomembno vlogo v akademijah, na univerzah in središčih znanja cesarstva. Pisali so v nemščini ali latinščini, preden se je utrdila specifična in solidna literarna tradicija v slovenskem jeziku.

Slovenija si je v kriznem obdobju 16. stoletja in po razdelitvi evropskega ozemlja glede na različne veroizpovedi izbrala vzor karizmatičnega Primoža Trubarja, cerkvenega moža, ki se je izučil pri tržaškem škofu Pietru Bonomu, očeta slovenskega jezika. Tako sta v duhovnem in kulturnem življenju slovenske družbe pridobila osrednji pomen duhovništvo in Mohorjeva Družba, ustanovljena sredi 19. stoletja z namenom, da bi s poljudno založniško dejavnostjo in z delovanjem župnij, trdno ukoreninjenih v to območje, prispevala h kapilarnemu širjenju znanja.

Med 17. in 18. stoletjem so skušali plemiči in pripadniki premožnejšega sloja zgodovino svojega naroda ovrednotiti v evropskih kulturnih krogih: nekateri, kot na primer Janez Vajkard Valvasor ali baron Žiga Zois, so bili italijanskega porekla, vendar so se njihove družine po selitvi v osrčje habsburških posesti poslovenile. Obdržali so svoje družbene navade in stike z Italijo in uporabljali so nemški jezik, vendar so se trudili, da bi širili znanje o ozemlju, ki je postalo njihova nova domovina: postali so bolj Slovenci kot mnogi drugi, kar dokazuje, da občutek narodne pripadnosti ni prirojen, temveč sad izbire.

Najpomembnejše književno obdobje je sovpadlo z utrditvijo slovenske narodne zavesti, ki se je med Slovenci razvila v 19. stoletju, predvsem z romantičnim opusom Franceta Prešerna, očeta domovine: Slovenija namreč praznuje dan svoje kulture ob obletnici smrti svojega najbolj priljubljenega pesnika, 8. februarja.

V težavnih letih novejše zgodovine slovenskega ozemlja je prav literarno ustvarjanje, najpomembnejši element slovenske kulturne zgodovine, vzdrževalo zavest o narodni pripadnosti in tako rešilo državo med razkrojem Jugoslavije ter jo privedlo do osamosvojitve. Kot piše Cristina Benussi v spremni besedi dela, “narod, ki samega sebe istoveti s svojim jezikom in književnostjo, zbuja zavist”.

Med dramatičnimi dogodki preteklega stoletja je bil prispevek obmejnih pisateljev odločilnega pomena in na začetno vprašanje Tatjane Rojc je mogoče odgovoriti z besedami, ki jih je Ivan Cankar spregovoril med enim svojih zadnjih javnih govorov leta 1917: “Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča”.