Slovensko-italijanska komisija za skupno stališče o zgodovini

Dne 27. junija 2000 je v Vidmu 14 članov mešane komisije soglasno sprejelo Končno poročilo o slovensko – italijanskih odnosih (1880-1956). Zgodovinar Raoul Pupo v svoji zadnji kjnigi Il confine scomparso (Izginula meja) opisuje nastanek in rezultate pomenljive izkušnje Slovensko – italijanske zgodovinsko-kulturne komisije.

Preberi Končno skupno poročilo o slovensko – italijanskih odnosih (1880-1956)

Ob koncu osemdesetih let, po desetletjih popolnega molka, se je na državni ravni znova zbudilo zanimanje za zgodovino italijanske vzhodne meje, predvsem za tiste dogodke, ki so jo pretresali med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Padec komunizma in posledični nov odnos nekdanjih komunističnih držav do svoje novejše zgodovine je odprl vrzel v italijanskem zgodovinopisju in zmajal javno mnenje in politični razred: obračun s preteklostjo je postal neizbežen, še posebno s pojavoma fojb in istrsko-dalmatinskega eksodusa, s čimer so se do tedaj ukvarjali le ozki krogi na območju Julijske krajine.

Stališče skrajne desnice, ki je zagovarjala ustanovitev preiskovalne parlamentarne komisije, da bi po 50 letih ugotovila krivce, odgovorne za pobijanje v fojbah, je bilo zavrnjeno. V zameno je bilo podprto stališče, po katerem naj zgodovinske probleme rešujejo zgodovinarji, tako da so bile uveljavljene ustaljene metode križanja različnih zgodovinskih virov in sodelovanja med izvedenci.

“Dne 24. septembra 1990 je občinski svet v Trstu ...soglasno izglasoval... predlog o ustanovitvi bilateralne italijansko-jugoslovanske komisije, pri kateri naj bi sodelovali zgodovinarji obeh držav; zadolžena naj bi bila za razjasnitev perečega vprašanja fojb. Zamisel je prišla prav od italijanske vlade, ki je posledično sprožila pogajanja z vlado v Beogradu,” se spominja Raoul Pupo. Zaradi razkroja Jugoslavije pa so se pogajanja nadaljevala ločeno, z Ljubljano in Zagrebom. Tako je prišlo do izmenjave not med tremi zunanjimi ministrstvi, ki so oktobra 1993 ustanovila dve mešani zgodovinsko-kulturni komisiji.

Italijansko-hrvaška komisija se ni nikoli sestala, vendar je kljub temu niso razpustili. Slovensko-italijanska je po sedmih letih skupnega dela zaključila svoj mandat in julija 2000 predala slovensko in italijansko različico skupnega besedila zadevnim zunanjim ministrstvom.

Končno poročilo je prišlo v javnost v zanemarljivem obsegu, saj za njegovo širjenje ni bil uresničen skoraj nobeden od ukrepov, ki sta jih predlagala oba predsednika komisije, prof. Milica Kacin – Wohinz in prof. Giorgio Conetti. Na univerzah ali drugod ni bilo nikakršne javne uradne predstavitve, osnovne študije niso bile objavljene, poročilo ni bilo uradno razdeljeno drugostopenjskim šolam. V obdobju med pomladjo in poletjem leta 2001 je bilo poročilo v celoti objavljeno v glavnih dnevnikih v Ljubljani in Trstu in v nekaterih furlanskih in slovenskih zgodovinskih revijah. Za edino knjižno objavo je poskrbel Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, ki je v eni publikaciji zbral slovensko in italijansko besedilo ter prevod v angleški jezik, z uvodom tedanjega slovenskega ministra za zunanje zadeve Dimitrija Rupla.

Kljub temu pa je tistih sedem let intenzivnega sodelovanja privedlo do zelo pozitivnih rezultatov, kar je presenetilo tako institucionalne naročnike, ki so morda upali, da bo zadeva padla v pozabo, kot tudi vpletene zgodovinarje, ki so se bali vsiljenih "vzajemnih patriotskih kompromisov" ali, nasprotno, pritiskov za dosego "spravne uradne zgodovine".

Pomen izkušenj bilateralne komisije je nesporen, predvsem zaradi metode dela. Pripravljenost na dialog in vzajemno omogočanje dostopa do arhivov sta privedla do velikih koristi za italijansko in slovensko zgodovinopisje. Kot meni Raoul Pupo, se je s tem uveljavila “navada soočanja in sodelovanja, ki je bila do pred nekaj leti nepojmljiva in je lahko osnova… tudi za iskanje bolj inovativnih raziskovalnih smeri”.

Pobude Sveta Evrope za poučevanje zgodovine 20. stoletja

Lokalna zgodovina območja Julijske krajine, oziroma severnega Jadrana, ki je bila osrednja tema sedemletnega preučevanja komisije, pridobiva, glede na svojo izrazito značilnost obmejne zgodovine, nacionalno in internacionalno razsežnost in postaja, kot jo učinkovito definira Franco Cecotti iz Inštituta za zgodovino osvobodilnega gibanja Furlanije-Julijske krajine (IRSML) v Trstu, “didaktični laboratorij kompleksnosti”. Dejavnost komisije je omogočila, da je kompleksnost jasno priplavala na površje, poleg tega pa je uvedla navado dialoga med strokovnjaki zgodovinopisja iz različnih držav. Izkušnja komisije, ki je kljub bilateralnosti vsekakor nastala v okviru nacionalne zgodovinopisne perspektive, tako utira pot potrebi po post-nacionalnem zgodovinopisju, v sozvočju z razvojem drugih evropskih obmejnih zgodovinopisnih pristopov in s tistim, kar Svet Evrope že vrsto let uresničuje za vzpostavitev enotne evropske zgodovinopisne perspektive.

Zgodovinski učbeniki avtorjev iz različnih držav: - Il Joint History Project , CDRSSE, Solun. - Članek spletne revije CafèBabel o razpravi na Madžarskem - Predlog centra za raziskave o miru IRENE iz Vidma v našem članku

V zadnjih letih se v Evropi širi zamisel, da bi se za poučevanje zgodovine uporabljajo učbenike, ki bi jih pripravili zgodovinarji iz različnih držav. Dosedanji najbolj znan primer je učbenik francosko-nemške zgodovine za srednje šole, Histoire – Geschichte, za katerega sta dala pobudo Schröder in Chirac leta 2006. Zdi se, da to ne bo ostal edini primer: v Grčiji je namreč History Joint Programme pripravil učbenik za drugostopenjske šole jugovzhodne Evrope s prevodom v vse jezike tega območja. Na Madžarskem poteka razprava o tem, ali je mogoče slediti zgledu francosko-nemške pobude pri odnosih s Slovaško in z Romuni, in tudi v Italiji nekateri spodbujajo pripravo italijansko-slovenskega učbenika.

Čeprav je poglobitev spornih trenutkov preteklosti, predvsem lastne, postopek, ki se mu ni mogoče izogniti, je srž vprašanja tudi drugje. V svoji spremni besedi minister Rupel trdi: “[...] Slovensko-italijansko poročilo o preteklosti je poročilo za prihodnost. Poročilo prinaša spoznanje, da zgodovinska nasprotja ne smejo prerasti v nasprotja sedanjosti in obremenjevati odnosov v prihodnosti.[...]”

Kot poudarja Raoul Pupo, je res treba nadaljevati na obeh ravneh, preteklosti in prihodnosti, vendar je vrstni red prioritet potrebno obrniti. Naj se kritično predelavo preteklosti prepusti izključno izvedencem. V družbi in institucijah pa je treba govoriti o drugem: o prihodnosti in krojenju skupnega jutrišnjega dne.